Število samomorov med mladostniki je v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami (odraslimi, starejšimi) sicer nižje, vendar pa je smrt zaradi samomora eden najpogostejših vzrokov smrti med mladostniki.
Obdobje mladostništva je specifično tudi zato, ker so v tem času samomorilne misli izredno pogoste. Vendar je potrebno pojasniti, da je pojavljanje misli na smrt v tem obdobju deloma tudi pričakovano oziroma naravno. Mladostniki se namreč v tem času pogosto srečujejo s številnimi eksistencialnimi vprašanji, razmišljajo o življenju in tudi o smrti. Omenjeno je namreč ena izmed razvojnih nalog tega obdobja. Misli o smrti ali o tem, zakaj živeti in kakšno je življenje, v tem obdobju niso tako nenavadne. Težava nastopi, ko takšne misli pričnejo prevladovati, ko vztrajajo zelo dolgo in ko misli na smrt postanejo prevladujoč način soočanja s težavami in stisko.
Samomorilno vedenje pri mladostnikih, pa tudi pri odraslih, pogosto ne izvira iz želje po smrti, pač pa iz želje po prekinitvi nevzdržne in boleče situacije.
Ljudje se med seboj zelo razlikujemo. Stiske lahko tako doživljamo zaradi različnih razlogov in v različnih situacijah. Prav tako jih različno tudi občutimo in izkazujemo. Okoliščine in občutki, s katerimi se srečujejo naši prijatelji ali ljudje, ki nas obdajajo, so lahko zelo različne, zato je bistveno, da k osebi v stiski pristopimo neobsojajoče in dobronamerno.
Kot že omenjeno, se lahko stiska odraža na različne načine. Pri prepoznavanju stiske smo pozorni na spremembe, ki se morebiti kažejo v posameznikovem razpoloženju in vedenju. Te namreč lahko nakazujejo na stisko pri posamezniku.
Spremembe v razpoloženju se lahko kažejo kot:
Spremembe v vedenju se lahko kažejo kot:
V veliko pomoč je lahko, da se trudimo biti v stiku in odnosih z drugimi čuječi in pozorni. Tako bomo morda nekoliko lažje opazili omenjene spremembe, ki lahko odražajo posameznikovo notranje dogajanje in morebitno stisko. Pri tem moramo poudariti tudi to, da so vse omenjene spremembe včasih zelo, zelo težko zaznavne.
Kadar menimo, da oseba doživlja stisko, jo o tem povprašajmo in tako preverimo, kako resna je situacija in kako močna je stiska. To lahko storimo na različne načine. Najpomembneje je, da k temu pristopimo odprto in dobronamerno ter neobsojajoče. Način, ki ga izberemo, da pri osebi preverimo, kako se počuti, naj nam bo blizu. Tako bomo lažje ohranjali pristnost. Osebo lahko prijazno vprašamo, kako se počuti, hkrati pa ji povemo, da nas skrbi zanjo, saj smo v zadnjem času opazili, da je morda bolj otožna, se veliko redkeje veseli ipd.
Tak pogovor ponavadi ni enostaven, vendar je izrednega pomena. Omogoča nam, da pri osebi preverimo, kako resna je njena stiska in situacija, hkrati pa osebi damo vedeti, da nam je mar zanjo in da v tej situaciji ni sama. Osebo v stiski spodbujajmo k temu, da nam o svojem počutju in mislih pove čim več – ne zato, ker bi bili radovedni, pač pa zato, ker bomo tako lažje ocenili resnost situacije.
Če ocenimo, da je situacija zelo resna, je pomembno, da osebo v stiski tudi direktno vprašamo, ali razmišlja o tem, da bi si vzela življenje. Ljudje pogosto zmotno mislijo, da bodo osebi v stiski, ki ne razmišlja o samomoru, s takšnim vprašanjem dali idejo. To ne drži. Oseba, ki o samomoru ne razmišlja, nam bo to tudi povedala. Za osebo, ki se sooča s samomorilnimi mislimi, pa je to vprašanje izrednega pomena. Da ji vedeti, da je bila njena stiska prepoznana in slišana.
Mladostnike je potrebno tudi spodbuditi in jim pojasniti, da je poročanje o resnih stiskah njih samih ali njihovih prijateljev izredno pomembno. Iskanje pomoči je zmeraj pravilna odločitev in pogumno dejanje!
Projekt TRIALOG sofinancira Norveška s sredstvi Norveškega finančnega mehanizma v višini 469 000 eur. Namen projekta je opolnomočenje in aktivacija mladih ter mladinskih delavcev. Trajal bo od 15. 6. 2022 do 30. 4. 2024. Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino je odgovoren izključno partner projekta in zanjo v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca programa Izobraževanje – krepitev človeških virov.
Kako sta povezana duševno zdravje in spol?
Težave v duševnem zdravju lahko prizadenejo tako moške kot ženske, vendar pa se pogosto srečujejo z različnimi težavami in raznolikimi stopnjami slednjih. Polovica duševnih težav se začne do 14. leta starosti, vendar pogosto niso prepoznane in zato tudi ne zdravljene. Težave v duševnem zdravju so ene najpogostejših težav med otroci in mladimi, predvsem to velja za dekleta. Ker številne težave kot takšne niso prepoznane, je oteženo tudi pridobivanje podatkov, statistika iz OECD (2018) pa pravi, da 10 % fantov in 14 % deklet v EU, starih 11 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden. Te številke z leti zrastejo in prikažejo se razlike med spoloma; 29 % deklet in 13 % fantov, starih 15 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden (EIGE, 2023).
Na kaj moramo biti pozorni pri statistikah?
Katere težave so pogostejše po spolu?
Kakšne so številke za Slovenijo?
V fokusnih skupinah, ki smo jih izvedli v okviru projekta Trialog, so se mladi večinsko strinjali s trditvijo, da je epidemija covid-19 poslabšala njihovo duševno zdravje. Omenjali so pomanjkanje stikov z vrstniki in pogrešanje zabave, opazili so povečanje frustracij ob vsakodnevnem preživljanju časa zgolj z družino, med in tudi po epidemiji pa omenjajo dolgočasnost vsakodnevne rutine, brezvoljnost, samoto, monotonost, izgubljena leta in stres. Med epidemijo so več časa preživeli na elektronskih napravah, še vedno na napravah preživijo več kot 10 ur na dan, čeprav prepoznavajo, da lahko slednje negativno vplivajo na duševno zdravje. Njihove občutke povzamejo naslednji citati.
Na fokusnih skupinah smo mlade vprašali tudi po strinjanju s trditvijo, da je v njihovi regiji dovolj podpornih shem za mlade s težavami v duševnem zdravju, s katero se večinsko niso strinjali. Povedali so, da zanje večinoma ne vedo, pa tudi če bi vedeli, se jih verjetno ne bi poslužili. Skrbelo jih je mnenje drugih, če bi izvedeli, da hodijo k psihologu. Omenjajo, da bi bilo smiselno v delavnice vključevati starše, saj v njih ne najdejo opore, ki si jo želijo. Poglejmo nekaj njihovih izjav.
Kako sta povezana nasilje in spol?
Nasilje se pogosto manifestira kot podaljšek družbenih neenakosti, kar vključuje neenakosti med spoloma. Naše obnašanje je osnovano na družbenih pričakovanjih, pomemben del slednjih pa predstavljajo spolne norme. Kakšno obnašanje je zahtevano od nas, vključno z npr. oblačili, ki jih nosimo, izbiro poklica, najljubše barve, frizure itd., je močno osnovano na spolu, ki mu pripadamo. Včasih so nasilna vedenja v samem izhodišču povezana z nespoštovanjem družbenih pravil, vključno s spolnimi normami (npr. norčevanje iz moškega, ki mu je všeč roza barva). Razmerje moči med spoloma je nesorazmerno, nasilje pa deluje kot nadaljevanje tega neravnovesja. Nasilje je uporabljeno tudi v drugih kontekstih, povezanih s spolom, npr. kot način izkazovanja moči, dominance moškega nad žensko (nasilje na podlagi spola) ali namensko kot kaznovanje in odvzem avtonomnosti (primeri spolnega nasilja). Žrtve in storilci nasilja so lahko tako moški kot ženske, statistično pa so v vlogi žrtve pogosteje ženske. Značilnosti v povezavi z nasiljem lahko opazimo tudi glede na to, nad kom se nasilje izvaja in kdo ga izvaja; kdo je žrtev in kdo storilec. Ko je storilka ženska se nasilje pogosteje pojavlja v psihičnih oblikah, moški storilci pa se pogosteje zatečejo k uporabi fizičnega in spolnega nasilja. (Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014).
Poglejmo torej nekaj statistik (European Union Agency for Fundamental Rights, 2012; Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014):
Kakšen je vpliv spolnih stereotipov?
Kakšni so podatki za Slovenijo?
V okviru projekta Trialog smo izvedli fokusne skupine z mladimi, na katerih smo jih vprašali tudi, kaj menijo o trditvi, da je v njihovi regiji zelo dobro poskrbljeno za preprečevanje nasilja med mladimi. Večinsko se s trditvijo niso strinjali in so menili, da se v primeru nasilja ne da storiti prav veliko. Preberi več.
