Psihično nasilje poteka najpogosteje na ravni besedne komunikacije oz. izogibanja besedni komunikaciji ali kakršnimkoli drugim oblikam komunikacije. V praksi gre za različne vrste groženj, poniževanja, zasmehovanja, izbruhov jeze, govoric in opravljanja, kričanja, diskriminacije in sovražnega govora … Oblika psihičnega nasilja je tudi nadzor nad osebo, npr. kontrola in omejevanje socialnih stikov (npr. prepoved lastnih prijateljev, omejevanje obiskovanja prostočasnih dejavnosti, ki osebo veselijo …), stikov preko tehničnih pripomočkov, izolacija od družinskih članov, čustvena izsiljevanja in pogojevanja (npr. »Če bi me imel_a rad_a, bi …«). Čustveno nasilje lahko postopoma preraste ali pa se začne z oz. povezuje z drugimi oblikami nasilja. Posledice zlorabe se lahko kažejo v osamitvi, razdraženosti, depresijah, lahko pa tudi stanju pred samomorom, ko lahko oseba tudi v komunikaciji (npr. »Bolje bi bilo, če me ne bi bilo…«) ali spremembi vedenja (npr. razdajanje lastnine, oblek, predmetov …) nakazuje, da namerava končati svoje življenje.

Kaj lahko narediš?

Čimprej se umakni iz nasilne situacije in o psihičnem nasilju spregovori z zaupno osebo. Pomoč lahko poiščeš pri izvajalcih pomoči, ki jih najdeš tukaj. Če doživljaš psihično nasilje ali si bil_a priča psihičnega nasilja, ki se izvaja nad nekom drugim, o tem obvesti policijo in/ali Center za socialno delo. Čustvena opora osebi, ki doživlja nasilje, je zelo pomembna, zato nikar ne pojdimo mimo, če opazimo nasilje. Pomoč v stiski nudijo tudi različne organizacije, katerih seznam najdeš tukaj. 

Oblika psihičnega nasilja je tudi spletno nasilje. Gre za nasilje, ki poteka s pomočjo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije: odvija se preko spleta, raznih aplikacij, družbenih omrežij, elektronske pošte, sem pa lahko štejemo tudi telefone in aplikacije za posredovanje klicev, slik in tekstovnih sporočil. Neposredne oblike tega nasilja so lahko različne: objavljanje, pošiljanje, deljenje sporočil o osebi, z namenom njenega ponižanja ali ustrahovanja. Ne gre le za verbalna sporočila, lahko gre za fotografije, avdio in video posnetke, ki so bili pridobljeni brez dovoljenja, ali za obdelavo sicer javno dostopnih vsebin tako, da spravljajo v zadrego, žalijo, ponižujejo ali kakorkoli drugače škodijo napadeni(m) osebi(am). Vsakršno snemanje ali fotografiranje brez dovoljenja, pa tudi deljenje, razkazovanje ali kakršnokoli drugačno reproduciranje osebnih in zasebnih vsebin, ki jih od nekoga pridobimo zgolj za osebno rabo, je prepovedano tudi z zakonom. Najpogostejši primeri tovrstnega nasilja se nanašajo na deljenje intimnih posnetkov in fotografij.

Druge oblike spletnega nasilja predstavljajo še: izključevanje iz skupin na družabnih platformah, ustvarjanje skupin z namenom širjenja sovraštva, ponižanja in izključevanja osebe, več oseb ali skupine, kraja identitete, kraja profilov in gesel, ustvarjanje lažnih profilov, vdiranje v e-poštne predale, slednje in zbiranje IP naslovov, vdiranje v komunikacijske naprave in računalnike z namenom pridobivanja zasebnih podatkov, fotografij in video vsebin, spletno zalezovanje, pošiljanje groženj, grozljivih posnetkov in fotografij z namenom ustrahovanja in ponižanja, prenos in objava izvajanja nasilja nad določeno osebo ali osebami, spletni izzivi, ki lahko ogrožajo zdravje in življenje, načrtno navezovanje stikov z mladoletnimi osebami z namenom spolne zlorabe …

Posledice zlorabe se lahko kažejo v osamitvi, razdraženosti, depresijah, lahko pa tudi stanju pred samomorom, ko lahko oseba tudi v komunikaciji (npr. »Bolje bi bilo, če me ne bi bilo…«) ali spremembi vedenja (npr. razdajanje lastnine, oblek, predmetov …) nakazuje, da namerava končati svoje življenje.

Kaj lahko narediš?

Nemudoma je potrebno prekiniti vsakršno komunikacijo z izvajalcem_ko nasilja; po možnosti stike tudi blokiraj in prijavi pri upravljavcu aplikacije oziroma družbenega omrežja. Spletno nasilje je kaznivo dejanje, zato ga prijavi policiji na 113. Svoje izkušnje ne potlači – pogovori se z zaupno osebo v krogu prijateljev ali družine, lahko pa se obrneš tudi na organizacije, ki nudijo pomoč v primeru nasilja ter pomoč v duševni stiski.

Psihično nasilje pogosto sčasoma preraste v fizično obliko. Seveda je tudi pri tej mogoče najti elemente psihičnega nasilja, kot je strah pred fizičnim nasiljem in nasilnežem, tudi v času, ko neposredno ne izvaja fizičnega nasilja. Pri fizičnem nasilju gre za zlorabo fizične (pre)moči, ki se lahko kaže kot pretep, porivanje, dušenje, pretepanje z raznimi pripomočki (npr. pas, palica …), imobilizacija okončin ali celega telesa, odvzem prostosti (npr. zapiranje v hišo, sobo, klet …), vsakršno zadajanje fizične bolečine s pripomočki (npr. nož, skalpel …), napad s hladnim (npr. nož, motorna žaga …) ali strelnim orožjem …

Med fizično nasilje spada tudi že sama grožnja s fizičnim nasiljem! Posledice zlorabe se lahko kažejo v osamitvi, razdraženosti, depresijah, lahko pa tudi stanju pred samomorom, ko lahko oseba tudi v komunikaciji (npr. »Bolje bi bilo, če me ne bi bilo…«) ali spremembi vedenja (npr. razdajanje lastnine, oblek, predmetov …) nakazuje, da namerava končati svoje življenje.

Oseba, ki je preživela nasilje, nikoli ni kriva za nasilje, ki se izvaja nad njo! Krivda je izključno na povzročitelju_ici nasilja.

Kaj lahko narediš?

Takoj ko je mogoče in varno, se umakni iz nasilne situacije. Na voljo so varne točke za takojšen umik nasilju, pa tudi možnosti za trajnejše nastanitve v okviru t. i. varnih hiš. Takoj ko je to varno mogoče, pokliči policijo na 113. O svojih izkušnjah nasilja se čimprej začni pogovarjati z osebo, ki ji zaupaš. Pomoč žrtvam nasilja nudijo tudi razne organizacije. Če opaziš ali sumiš, da je kdo žrtev nasilja, nemudoma obvesti policijo na 113 ali na policijski anonimni telefon (080 12 00).

Ekonomsko nasilje je tesno povezano s psihološkim nasiljem. Ima več oblik, od zaseganja dohodkov in prejemkov (nasilnež zaseže denarna sredstva žrtvi, delno ali v celoti, takoj ko jih ta prejme), zaseganja bančnih kartic, prisile k najemanju kreditov ali prisile k prodaji premoženja, pa do izogibanja prispevkov za skupno gospodinjstvo, neplačevanja preživnin otrokom in omejevanja osnovnih življenjskih potrebščin ter hrane, v skrajnem primeru do suženjskega izkoriščanja. Ekonomsko nasilje se še posebej poveča v obdobju kriz; v zadnjem desetletju sta nas prizadeli dve obsežnejši: ekonomsko-finančna kriza in pandemija COVID-19, v katerih je ekonomsko nasilje postalo izrazito. Oseba, ki ne more prosto razpolagati s svojim denarjem, je pogosto prikrajšana tudi pri drugih osebnih potrebah: hrani, primernem bivanjskem okolju, higienski in zdravstveni oskrbi. Mladi so lahko žrtve ekonomskega nasilja s strani sovrstnikov, ki jim morajo izročati denar, ali pa plačevati za domnevno »zaščito«. Osebe, ki trpijo za ekonomskim nasiljem, pogosto zajema sram, da se nasilju ne morejo upreti, temu se pridružujeta še strah in jeza, ki lahko vodita v depresijo. Žrtev je popolnoma odvisna od izvajalca_ke nasilja, sama je brez sredstev, zato se še težje odloči za odhod iz nasilne situacije.

Za nasilje je odgovoren_a izključno izvajalec_ka nasilja!

Kaj lahko narediš?

Čim prej se umakni iz nasilnega okolja in poišči zatočišče na varni točki. Pogovori se z zaupno osebo v krogu prijateljev ali družine, lahko pa se obrneš tudi na organizacije, ki nudijo pomoč v primeru nasilja ter pomoč v duševni stiski. Nasilje prijavi policiji na 113 ali Centru za socialno delo. Če opaziš ali sumiš, da je kdo žrtev nasilja, nemudoma obvesti policijo na 113 ali na policijski anonimni telefon (080 12 00).

Za spolno nasilje velja vse, kar je povezano s spolnostjo in ni stvar svobodne izbire obeh strani oz. vse, kar žrtev občuti kot prisilo. V vseh primerih, povezanih s spolnostjo, velja načelo, da »samo ja pomeni ja«, da moraš torej v vsako posamezno dejanje prostovoljno in svobodno privoliti in da lahko privolitev kadarkoli tekom dejanja umakneš. To velja tudi za vsakršno drugo dejavnost, povezano s tvojo spolno integriteto: če privoliš v snemanje spolnega dejanja, to snemalcu ne dovoljuje kakršnekoli druge uporabe od zasebne. Tudi siljenje ali vztrajno prigovarjanje k snemanju je v nasprotju s tvojo integriteto in je oblika nasilja. Distribuiranje, razpošiljanje, objavljanje na spletnih portalih, prikazovanje v zasebnih skupinah in podobno deljenje posnetkov s spolno vsebino je brez tvoje privolitve celo zakonsko prepovedano. Ker lahko do tega kljub temu pride, dobro premisli o možnih posledicah, preden privoliš.

Na področje spolnega nasilja zraven najbolj okrutnih napadov na spolno integriteto, kot so posilstvo, spolno suženjstvo, spolno predatorstvo in nadlegovanje, spadajo tudi vsakršno siljenje ali napeljevanje ter prigovarjanje k spolnosti ali pogojevanje drugih dobrin s spolnimi uslugami, masturbacija vpričo žrtve, nagovarjanje in siljenje v prostitucijo in pornografijo, pa tudi nezaželeno otipavanje, komentiranje telesa, neželeno slačenje, dotikanje telesa, ko si oseba tega ne želi ali v to ne privoli, siljenje k masturbiranju, prepovedovanje uporabe kontracepcije ali odstranitev kondoma brez predhodnega soglasja druge osebe.

Oseba, ki izvaja spolno nasilje, skuša dokazati svojo premoč nad žrtvijo. Žrtve čutijo ponižanje, umazanost, krivdo, tudi gnus nad seboj. Navzven je morda lahko opaziti znake, da oseba preživlja nasilno situacijo: socialna izolacija, zapiranje vase, zavračanje stikov, izogibanje vsem telesnim dotikom z drugimi ljudmi, depresija in podobno.

Za nasilje je vedno odgovoren_a izključno povzročitelj_ica nasilja! Utrdi svoje zavedanje, da se brez tvojega dovoljenja nima nihče pravice dotikati tvojega telesa niti na kakršenkoli drug način posegati v tvojo intimo, posredno ali neposredno.

Kaj lahko narediš?

Takoj ko je mogoče, se varno umakni iz nasilnega okolja. O svoji izkušnji čimprej spregovori z osebo, ki ji zaupaš. Pomoč žrtvam nasilja nudijo tudi razne organizacije.

Spolno nasilje prijavi policiji na 113 ali na najbližji center za socialno delo. Zlasti v primeru posilstva zahtevaj od pristojnih ali pa sam_a poišči zdravniško pomoč in zahtevaj zdravniški/ginekološki pregled. Če je le možno, se pred obiskom zdravnika, ki naj se zgodi v največ 24 urah od posilstva, ne umivaj, da ne bi spral_a morebitnih dokazov.

Če si priča spolnemu nasilju, se nemudoma obrni na policijo na številko 113. Če sumiš, da je kdo žrtev nasilja, obvesti policijo na številko 113 ali na policijski anonimni telefon (080 12 00).

Medvrstniško nasilje se lahko kaže kot različne oblike agresivnega vedenja (psihično, fizično, spolno, ekonomsko …), ki ga oseba ali skupina oseb izvaja nad sebi enakim(i). V našem kulturnem okolju se angleška beseda bullying (ustrahovanje) bolj uporablja za dejanja med mladimi, medtem ko je mobing (iz ang. besede mob v pomenu drhal, tolpa) bolj rezerviran za nasilje na delovnem mestu. V literaturi se vrsti medvrstniškega nasilja razlikujeta predvsem glede na to, kdo izvaja nasilje: pri bullyingu naj bi šlo za posameznika_co, ki izvaja nasilje nad eno osebo ali skupino, pri mobingu pa za skupino (ki se je pridružila bullyju), ki izvaja nasilje nad eno osebo ali skupino. V obeh primerih pa gre torej za nasilje, ki se dogaja med »sebi enakimi« v skupinah oz. organizacijah, kjer nekdo z nasiljem želi izsiliti dominantno vlogo preko ustrahovanja drugih. Nasilje običajno pridobiva na intenziteti in širi nabor vključenih oblik nasilja. Lahko se npr. začne z milejšimi oblikami zafrkavanja, nadaljuje s poniževanjem, zmerjanjem, obrekovanjem, in preide v vse bolj brutalne oblike nasilja.

Kaj lahko narediš?

Vsako nasilje je nesprejemljivo, zanj pa je odgovorna izključno oseba ali skupina oseb, ki ga izvaja. Če doživljaš medvrstniško nasilje, čimprej spregovori z osebo, ki ji zaupaš (starši, učitelji, nadrejeni). Lahko se obrneš tudi na policijo na številki 113, center za socialno delo, inšpektorat, pristojen za šolstvo ali za delo, ali katero izmed organizacij, ki nudijo podporo žrtvam nasilja. Če si priča nasilju ali sumiš, da bi se lahko izvajalo nasilje, o tem zaupno spregovori s prizadeto osebo in ji pomagaj poiskati ustrezno pomoč.

Za psihološko pomoč po izkušnji nasilja se lahko obrneš tudi na organizacije, ki nudijo pomoč v stiski.

Oblika medvrstniškega nasilja z uporabo sile, prisile, ustrahovanja, groženj, zlorab in drugih oblik agresivne prevlade, ki jo izvaja posameznik_ca ali skupina nad žrtvijo (ki je lahko ena oseba ali skupina). Bullying je praviloma vezan na izobraževalno okolje. O ustrahovanju zlasti mlajše žrtve težko spregovorijo, saj se čutijo krive. Zato morajo biti odrasli toliko bolj pozorni na opozorilne znake: nenadno nezanimanje za šolo, upiranje odhodu v šolo, na obšolske dejavnosti ali na igrišče. Zapiranje vase in izogibanje prijateljem, izbruhi jeze in podobni znaki lahko nakazujejo tudi na ustrahovanje s strani vrstnikov. Bullying se lahko iz ustrahovanja in norčevanja razvije tudi v druge oblike nasilja, npr. ekonomsko nasilje (žrtve morajo izvajalcu nasilja prinašati denar ali druge materialne dobrine, pisati naloge …), grobo fizično nasilje (pretepi in brutalne fizične zlorabe), pa tudi spolno nasilje, vse z namenom poniževanja žrtve.

Kaj lahko narediš?

Vsako nasilje je nesprejemljivo in je izključna odgovornost povzročitelja_ice nasilja. Če doživljaš medvrstniško nasilje, čimprej spregovori z osebo, ki ji zaupaš (starši, učitelji, nadrejeni). Lahko se obrneš tudi na policijo na številki 113, center za socialno delo, inšpektorat, pristojen za šolstvo ali za delo, ali katero izmed organizacij, ki nudijo podporo žrtvam nasilja. Če si priča nasilju ali sumiš, da bi se lahko izvajalo nasilje, o tem zaupno spregovori s prizadeto osebo in ji pomagaj poiskati ustrezno pomoč.

Povzročitelju_ici nasilja jasno povemo, da je takšno početje nesprejemljivo. Če opaziš nasilje ali sumiš, da se dogaja, osebo oz. osebe, ki ga povzročajo, jasno opozori, naj s početjem nemudoma prenehajo. Za pomoč se obrni na osebe, ki jim zaupaš, ali na policijo.

Za psihološko pomoč po izkušnji nasilja se lahko obrneš tudi na organizacije, ki nudijo pomoč v stiski.

Podlaga za mobing so po navadi slabo organizirana delovna okolja z nesposobnim menedžmentom. Žrtve mobinga niso le osebe, ki imajo nižjo izobrazbo, ali tiste, ki so psihično labilnejše, zelo pogosto so žrtve mobinga tudi osebe, ki so visoko izobražene in zelo kreativne. Takšno izstopanje iz povprečja je za delavce s slabo samopodobo lahko ogrožajoče, sploh kadar zasedajo višje položaje, ki so povezani z višjimi ekonomskimi nagradami. Velikokrat jih pri izvajanju nasilja vodi strah pred izgubo vodilnega mesta. Nasilje se pojavlja v različnih oblikah: šikaniranje, opravljanje, poniževanje, vse vrste sovražne komunikacije in psihičnih oblik nasilja. Stopnjuje se lahko tudi v oblike ekonomskega nasilja, ko gre za neizplačila določenih dodatkov, ki so odvisni od delovne uspešnosti (npr. neizplačila stimulacij in bonusov). Lahko pride tudi do lažjih ali težjih fizičnih napadov in do spolnih napadov (npr. dovtipi, verbalno nasilje spolne narave, otipavanje, posilstvo). Nasilje najpogosteje izvajajo osebe, ki so v organizacijski strukturi organizacije višje od tistih, nad katerimi izvajajo nasilje. Mobing je vsako vedenje, vezano na neko osebno okoliščino, ki ima za namen poniževanje, zastraševanje, žaljenje oz. na kakršnikoli način prizadeti osebno dostojanstvo.

Kaj lahko narediš?

Za mobing je odgovoren izključno izvajalec mobinga! Pomembno je poudariti, da vsako dejanje šikaniranja, čeprav etično nesprejemljivo, še ne šteje kot mobing. Mobing pomeni, da se neko dejanje ponavlja skozi daljše časovno obdobje, ki traja vsaj pol leta. Obenem se mora dejanje ponavljati kontinuirano (npr. vsaj enkrat tedensko), če naj šteje kot mobing. Posebej je pomembno, da žrtev vsa dejanja dokumentira: npr. s pisnimi pozivi izvajalcu mobinga, naj z dejanji preneha. Dejanja mora prijaviti pristojni osebi v organizaciji, žal pa se velikokrat zgodi, da je to ravno oseba, ki izvaja mobing. Pisna opozorila naj vsebujejo poziv, da mora oseba nemudoma prenehati s kršenjem zakonodaje, po kateri je delodajalec_ka dolžan ščititi osebnost in zasebnost zaposlenih ter zagotavljati delovno okolje, ki bo prosto vseh vrst nadlegovanja in trpinčenja s strani drugih zaposlenih. V primeru, da se kljub pozivom dejanja nadaljujejo, se obrni na Inšektorat RS za delo, zoper izvajalca_ko mobinga pa lahko podaš tudi odškodninsko tožbo. V primeru postopka velja obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da mora delodajalec dokazati, da do mobinga ni prišlo.

Fizično nasilje in spolne napade na delovnem mestu nemudoma prijavi policiji na 113. Za psihološko pomoč po izkušnji mobinga se lahko obrneš tudi na organizacije, ki nudijo pomoč v stiski.

Najbolj razširjena oblika nasilja v globalnem merilu je še zmeraj nasilje, ki se izvaja nad ženskami. Nasilje se dogaja tako nad dekleti kot nad odraslimi ženskami. Dekleta so v svetovnem merilu zelo zgodaj podvržena dolžnostim in zadolžitvam v okviru primarne družine. Še zmeraj je v svetu veliko prisilnih porok mlajših deklet, zlasti v tradicionalnih in religijsko dominantnih družbah.

V Sloveniji je neko obliko nasilja doživela vsaj polovica žensk, starejših od 15 let. Za razliko od nasilja nad moškimi, je nasilje nad ženskami veliko bolj družbeno-kulturno prisotno in zato manj sankcionirano, se pa tudi na tem področju zadeve počasi spreminjajo. Za ženske je še zmeraj najnevarnejši kraj za nasilje njihovo domače okolje. Povzročitelji nasilja nad ženskami so povečini moški; ni nujno da gre zgolj za partnerje, lahko so povzročitelji tudi drugi moški iz širše družine, pastorki, lastni otroci. V nekem delu so lahko povzročiteljice nasilja tudi druge ženske: tašče, druge ženske iz razširjene družine, pastorke ali lastni otroci. Včasih pa je lahko nasilje nad žensko skupinsko in je vanj vključenih več različnih članov ožje ali razširjene družine. Pojavlja se v vseh možnih oblikah, od psihičnega, fizičnega, do spolnega in ekonomskega nasilja. Nasilje se lahko navzven kaže tudi v izmikanju socialnim stikom izven doma, stilu oblačenja (zakrivanje delov telesa, kjer bi lahko bile opazne modrice), agresivnosti, popuščanju na delovnem mestu, opuščanju hobijev …

Vsako nasilje je nesprejemljivo, zanj pa je odgovoren izključno tisti, ki nasilje izvaja! Vsaka oseba si zasluži živeti v miru in varnosti. Sram in stigma, predvsem pa skrb za otroke, ženskam velikokrat preprečuje, da bi se umaknile iz nasilnega okolja.

Kaj lahko narediš?

Takoj ko je mogoče in varno, se umakni iz nasilne situacije. Na voljo so varne točke za takojšen umik nasilju, pa tudi možnosti za trajnejše nastanitve v okviru t. i. varnih hiš, katerih lokacije so tajne. Več informacij najdeš tukaj in tukaj. 

Takoj ko je to varno mogoče, pokliči policijo na 113. O svojih izkušnjah nasilja se čimprej začni pogovarjati z osebo, ki ji zaupaš. Pomoč žrtvam nasilja nudijo tudi razne organizacije. Če opaziš ali sumiš, da je kdo žrtev nasilja, nemudoma obvesti policijo na 113 ali na policijski anonimni telefon (080 12 00).

Moški so najpogosteje žrtve nasilja s strani drugih moških, lahko pa nad njimi nasilje izvajajo tudi ženske. V mladosti so najpogosteje žrtve medvrstniškega nasilja, v odrasli dobi pa najpogosteje zaradi kakšnih svojih osebnih okoliščin, npr. invalidnosti, homoseksualnosti. Nasilje se pojavlja v različnih oblikah, od psihičnega do fizičnega in spolnega (npr. spolna zloraba mladostnikov s strani tako moških kakor žensk, spolno nasilje nad odraslimi homoseksualnimi moškimi z namenom ponižanja). Pri nasilju žensk nad moškimi v odrasli dobi prevladuje psihično nasilje, čeprav prihaja tudi do različnih oblik fizičnega in ekonomskega nasilja. Glede na to, da tovrstno nasilje v družbi ni tolerirano, ga je po eni strani manj, ker so povzročiteljice hitro stigmatizirane, po drugi strani pa žrtve zaradi takega kulturnega okolja še težje spregovorijo o nasilju, ki se jim dogaja. Nasilje se lahko kaže tudi v izmikanju drugim socialnim stikom izven doma, stilu oblačenja (zakrivanje delov telesa, kjer bi lahko bile opazne modrice), agresivnosti, popuščanju na delovnem mestu, opuščanju hobijev …

Kaj lahko narediš?

Za nasilje je vedno v celoti odgovorna oseba ali osebe, ki nasilje izvajajo, ne glede na starost, družbeni položaj ali spol. Vsi si zaslužimo živeti v miru in varnosti. Če doživljaš nasilje ali če opaziš ali sumiš, da preživlja nasilje nekdo drug, o tem obvesti policijo na številko 113 ali na anonimno telefonsko številko 080 1200. V Sloveniji imamo tudi varne hiše za moške, katerih lokacije so tajne; več informacij najdeš tukaj. Za pomoč se lahko obrneš tudi na druge organizacije, ki zagotavljajo strokovno pomoč žrtvam nasilja. Njihove kontakte najdeš tukaj. 

Otroci so najbolj ranljivi del družbe in prihodnost človeštva, zato morajo uživati na vseh ravneh najvišjo stopnjo varovanja. Nasilje nad otroki je zato ena najhujših kršitev človekovih pravic. Nasilje nad otroki se pojavlja v različnih oblikah, od vsiljevanja lastnih prepričanj in pričakovanj (določen način prehrane, ki otroku ne zagotavlja vseh potrebnih hranilnih snovi za razvoj, siljenje v športne aktivnosti), ekonomskega izkoriščanja (otroško delo, prisilne poroke otrok), fizičnega nasilja (klofute, pretepi, mučenje, omejevanje gibanja), do psihičnega (poniževanje, zapostavljanje, omejevanje stikov, zmerjanje) in spolnega nasilja (neželeno božanje in drugi dotiki, nagovarjanje, razkazovanje, spolni napadi …). Rane, ki jih zlorabe povzročijo predvsem na psihološki, lahko pa tudi telesni ravni, so težko popravljive in pustijo trajen pečat, posledično pa so osebe, ki so bile v otroštvu žrtve nasilja, bolj izpostavljene težavam v duševnem zdravju. Otroci, ki so žrtve nasilja, reagirajo zelo različno. Lahko postanejo sami agresivni do sovrstnikov ali pa se začnejo izmikati drugim stikom, opuščajo aktivnosti, poslabšajo se jim ocene …

Kaj lahko narediš?

Za nasilje so odgovorne izključno osebe, ki ga izvajajo. Vsi si zaslužimo živeti v miru in varno. Kar se ti dogaja, je nedopustno in nikakor ni tvoja krivda. Če doživljaš nasilje, se čimprej pogovori z osebo, ki ji zaupaš: starši, stari starši, učitelji, šolska svetovalna služba, prijatelji …). Obrneš se lahko tudi na policijo na številko 113. Z vsako težavo, vprašanjem, dilemo se lahko obrneš tudi na TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12.00 in 20.00): 116 111. Če si bil_a priča nasilju ali sumiš, da bi lahko šlo za nasilje nad otroki, lahko pokličeš policijo na 113 ali na anonimni telefon policije: 080 12 00. Za dodatno strokovno pomoč se lahko obrneš tudi na druge organizacije, ki zagotavljajo strokovno pomoč žrtvam nasilja. Njihove kontakte najdeš tukaj. 

Gre za različne oblike nasilja, ki se izvaja nad starejšimi od 65 let. Storilci so lahko člani žrtvine ožje ali širše družine, drugi sorodniki, prijatelji, znanci, skrbniki, zdravniki in drugo zdravstveno in negovalno osebje …

Pojavlja se lahko psihološko nasilje (žaljenje, ignoriranje, izogibanje kontaktov, kričanje in drugi verbalni napadi), finančno nasilje (izkoriščanje, odvzemanje denarnih sredstev ali omejevanje razpolaganja z njimi, strašenje s finančnimi težavami …), fizično nasilje (klofute, pretepi, opustitev pomoči pri osnovni higieni, načrtno dolgotrajno opuščanje menjave pripomočkov za inkontinenco urina in/ali blata, omejevanje hrane …), spolno nasilje (nepotrebni dotiki intimnih delov pri negi, opuščanje vidnih preprek pri negi, spolni napadi, posilstvo). Zanemarjanje je kombinacija različnih oblik nasilja in opuščanje potrebne pomoči starejši osebi pri njenih najbolj elementarnih potrebah. Nasilje nad starejšimi ni vezano zgolj na socialno šibkejša in ruralna okolja, pogosto se dogaja sredi mest, lahko pa tudi v ustanovah, ki so specializirane za varstvo in oskrbo starejših.

Kaj lahko narediš?

Za nasilje so odgovorne in krive izključno osebe, ki izvajajo nasilje. Vsakršno nasilje je nesprejemljivo. Nobenega nasilja nismo dolžni trpeti. Vsi si zaslužimo živeti v miru in na varnem. V primeru, da ste starejši in doživljate nasilje, se obrnite na zaupno osebo v družini, krogu prijateljev, zdravstveno osebje. Pokličite policijo na 113, obrnete se lahko tudi na najbližji center za socialno delo ali na zastopnika pacientovih pravic. Več informacij najdete tukaj.

Če opaziš nasilje ali sumiš na nasilje nad starejšimi, pokliči policijo na številko 113 ali na anonimni telefon policije 080 12 00. Obrneš se lahko tudi na najbližjo enoto centra za socialno delo ali na katero od organizacij, ki  nudijo strokovno podporo in pomoč. Njihov seznam najdeš tukaj. 

Posebna vrsta nasilja je tudi nasilje, ki ga izvajajo »uradne osebe«, pri čemer je potrebno pojem razumeti skrajno široko in ne ozko pravno. Pri tej vrsti nasilja gre za nasilje, ki ga v poteku svojega uradnega delovnega časa, pri izpolnjevanju svojih nalog in delovnih obveznosti, povzročijo osebe z določenim položajem. Strogo pravno gre za vse vrste funkcionarjev, javnih uslužbencev in drugih oseb, ki so zaposlene v organizacijah, ki opravljajo javne službe.

V tem primeru gre za nasilje, ki ga izvajajo zaposleni na različnih pozicijah državnih organov, služb, upravnih ali občinskih služb, uradniki na ministrstvih, policiji, centrih za socialno delo, v notarskih pisarnah, šolah in vzgojnih ustanovah, zdravniki in drugo zdravstveno ali negovalno osebje, javna gospodarska podjetja … Čeprav so vse uradne osebe zavezane delovanju v skladu z etičnim kodeksom lastnega poklica, ki zapoveduje profesionalno držo, žal neredko prihaja do nasilja tudi s strani uradnih oseb. Gre predvsem za psihične oblike nasilja: kričanje, pritoževanje, preklinjanje, nestrokovno in neprilagojeno podajanje podatkov, ki so ključni za razumevanje določenega postopka … Lahko pa pride tudi do različnih oblik fizičnega, ekonomskega in spolnega nasilja. Ker so uradne osebe zmeraj v položaju močnejše stranke v določenem postopku ali obravnavi, je nasilje pogosto povezano tudi z zlorabo uradnega položaja. Zloraba uradnega položaja pa zraven pridobitve neke ugodnosti ali oškodovanja osebe v postopku (257. člen Kazenskega zakonika), dajanja in prejemanja podkupnin ter drugih daril zajema tudi kršitev človeškega dostojanstva (266. člen Kazenskega zakonika).

Kaj lahko narediš? Za nasilje so odgovorne in krive izključno osebe, ki izvajajo nasilje. Vsakršno nasilje je nesprejemljivo. Nobenega nasilja nismo dolžni trpeti. Vsi si zaslužimo živeti v miru in na varnem. Če si deležen_a kakršnega koli nasilja se lahko obrneš na policijo na številko 113. Če doživiš nasilje v uradnem policijskem postopku, se lahko obrneš na Ministrstvo za notranje zadeve, Sektor za pritožbe zoper policijo (01 428 58 50,  gp.mnz@gov.si).

Če si priča nasilju ali sumiš, da bi lahko šlo za nasilje, ga lahko prijaviš policiji na številko 113 ali na anonimno številko 080 12 00, policijsko nasilje pa lahko prijaviš na Ministrstvo za notranje zadeve, Sektor za pritožbe zoper policijo. Obrneš se lahko tudi na Varuha človekovih pravic, na brezplačni telefon 080 15 30 ali na info@varuh-rs.si.

Za pomoč in podporo se lahko obrneš tudi na organizacije, ki nudijo strokovno podporo in pomoč. Njihov seznam najdeš tukaj. 

Državno povzročeno nasilje (»state violence«) pomeni uporabo legitimne oblasti države za povzročanje nepotrebne škode ter trpljenja posameznikom, skupinam ali državam. Država tako lahko nasilje izvaja proti lastnim ali tujim državljanom na svojem teritoriju ali na teritoriju drugih držav, ali pa nasproti drugim državam (vojne, kolonializmi). Država lahko izvaja različne oblike nasilja, od fizičnega (genocid, terorizem, policijsko in/ali vojaško nasilje …) do psihičnega in ekonomskega (prekomerni nadzor, prisila v sodelovanje s tajnimi službami, nadzor, povezan s kreditnim sistemom za lepo vedenje, ki omogoča/onemogoča pridobitev nekaterih drugih dobrin, npr. kart za potovanja, letovanja, kredite …). Za državno povzročeno nasilje lahko smatramo tudi vse vrste političnega nadzora in ustrahovanja ter izstopanje neoliberalne države iz zagotavljanja socialnega varstva državljank in državljanov, pa tudi nadzor državljanov s prikritimi tehnikami, ki jih omogočajo sodobne tehnologije.

Kaj lahko narediš?

Za varstvo pred nasiljem države se lahko obrneš na Varuha človekovih pravic na brezplačni telefonski številki 080 15 30 ali po e-pošti: info@varuh-rs.si, ali pa na Ustavno sodišče.