Dobre komunikacijske veščine izražajo sočutje, opogumljanje, potrjevanje, sprejemanje, postavljanje mej ter iskrenost. Z njimi gradimo boljše medosebne odnose.
Sočutje oziroma empatijo dosegamo tako, da poskušamo razumeti, kako se nekdo počuti v svoji trenutni situaciji. Poskusimo razlikovati lastne misli, čustva, presoje in interpretacije od sogovornikovih, ter se osredotočimo le na njegove. Tako pridobimo zaupanje sogovornika_ce, zagotovimo čustveno oporo, hkrati pa raven objektivnosti. Svoje razumevanje lahko izrazimo na primer s stavkom: »Ta situacija je slišati strašna. Videti si prestrašen_a, ko govoriš o tej temi. Občutiš strah?«
Pomembno je, da sogovornika_co opogumljamo, še posebej, kadar govori o težkih temah. Povemo mu_ji, da mu_ji verjamemo in izrazimo skrb ter željo pomagati. Naš ton glasu naj bo pri tem prijeten in pomirjajoč. Pomirimo sogovornika_co, kadar gre za stresne dogodke; tako da mu_ji pokažemo, da razumemo njegova_njena čustva in odzive. Sprejemamo tudi morebitne čustvene odzive (ob čustvenih temah so pogosti odzivi jeza, jok …). Tukaj si lahko pomagamo s stavki, kot »Razumljivo je, da se počutiš žalostno v zvezi s to situacijo.«
Lahko uporabimo tudi posploševanje, kadar želimo osvetliti dejstvo, da se neke stvari dogajajo veliko ljudem. Rečemo lahko na primer, »Večina ljudi bi se v takšni situaciji podobno počutila.«
Do prepričanj in vrednot sogovornika_ce ohranjamo nevtralen odnos in jih ne sodimo. S tem zagotavljamo enakopravnost ter ustvarjamo varno vzdušje. Spoštovati moramo odločitve sogovornika_ce, tudi če so neskladne z našimi vrednotami in pogledi. Morebitne pomisleke lahko izrazimo na varen in asertiven način ter jih podkrepimo z argumenti, nikakor pa jih ne vsiljujemo.
V odnosu s sogovornikom_co se moramo jasno zavedati svojih osebnih meja, kakor tudi meja drugega. Z njimi lažje preprečujemo negativno ali celo nasilno komunikacijo.
V komunikaciji sta nasploh bistveni iskrenost in poštenost, na podlagi katerih lahko gradimo zaupanje z bližnjimi.
Projekt TRIALOG sofinancira Norveška s sredstvi Norveškega finančnega mehanizma v višini 469 000 eur. Namen projekta je opolnomočenje in aktivacija mladih ter mladinskih delavcev. Trajal bo od 15. 6. 2022 do 30. 4. 2024. Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino je odgovoren izključno partner projekta in zanjo v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca programa Izobraževanje – krepitev človeških virov.
Kako sta povezana duševno zdravje in spol?
Težave v duševnem zdravju lahko prizadenejo tako moške kot ženske, vendar pa se pogosto srečujejo z različnimi težavami in raznolikimi stopnjami slednjih. Polovica duševnih težav se začne do 14. leta starosti, vendar pogosto niso prepoznane in zato tudi ne zdravljene. Težave v duševnem zdravju so ene najpogostejših težav med otroci in mladimi, predvsem to velja za dekleta. Ker številne težave kot takšne niso prepoznane, je oteženo tudi pridobivanje podatkov, statistika iz OECD (2018) pa pravi, da 10 % fantov in 14 % deklet v EU, starih 11 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden. Te številke z leti zrastejo in prikažejo se razlike med spoloma; 29 % deklet in 13 % fantov, starih 15 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden (EIGE, 2023).
Na kaj moramo biti pozorni pri statistikah?
Katere težave so pogostejše po spolu?
Kakšne so številke za Slovenijo?
V fokusnih skupinah, ki smo jih izvedli v okviru projekta Trialog, so se mladi večinsko strinjali s trditvijo, da je epidemija covid-19 poslabšala njihovo duševno zdravje. Omenjali so pomanjkanje stikov z vrstniki in pogrešanje zabave, opazili so povečanje frustracij ob vsakodnevnem preživljanju časa zgolj z družino, med in tudi po epidemiji pa omenjajo dolgočasnost vsakodnevne rutine, brezvoljnost, samoto, monotonost, izgubljena leta in stres. Med epidemijo so več časa preživeli na elektronskih napravah, še vedno na napravah preživijo več kot 10 ur na dan, čeprav prepoznavajo, da lahko slednje negativno vplivajo na duševno zdravje. Njihove občutke povzamejo naslednji citati.
Na fokusnih skupinah smo mlade vprašali tudi po strinjanju s trditvijo, da je v njihovi regiji dovolj podpornih shem za mlade s težavami v duševnem zdravju, s katero se večinsko niso strinjali. Povedali so, da zanje večinoma ne vedo, pa tudi če bi vedeli, se jih verjetno ne bi poslužili. Skrbelo jih je mnenje drugih, če bi izvedeli, da hodijo k psihologu. Omenjajo, da bi bilo smiselno v delavnice vključevati starše, saj v njih ne najdejo opore, ki si jo želijo. Poglejmo nekaj njihovih izjav.
Kako sta povezana nasilje in spol?
Nasilje se pogosto manifestira kot podaljšek družbenih neenakosti, kar vključuje neenakosti med spoloma. Naše obnašanje je osnovano na družbenih pričakovanjih, pomemben del slednjih pa predstavljajo spolne norme. Kakšno obnašanje je zahtevano od nas, vključno z npr. oblačili, ki jih nosimo, izbiro poklica, najljubše barve, frizure itd., je močno osnovano na spolu, ki mu pripadamo. Včasih so nasilna vedenja v samem izhodišču povezana z nespoštovanjem družbenih pravil, vključno s spolnimi normami (npr. norčevanje iz moškega, ki mu je všeč roza barva). Razmerje moči med spoloma je nesorazmerno, nasilje pa deluje kot nadaljevanje tega neravnovesja. Nasilje je uporabljeno tudi v drugih kontekstih, povezanih s spolom, npr. kot način izkazovanja moči, dominance moškega nad žensko (nasilje na podlagi spola) ali namensko kot kaznovanje in odvzem avtonomnosti (primeri spolnega nasilja). Žrtve in storilci nasilja so lahko tako moški kot ženske, statistično pa so v vlogi žrtve pogosteje ženske. Značilnosti v povezavi z nasiljem lahko opazimo tudi glede na to, nad kom se nasilje izvaja in kdo ga izvaja; kdo je žrtev in kdo storilec. Ko je storilka ženska se nasilje pogosteje pojavlja v psihičnih oblikah, moški storilci pa se pogosteje zatečejo k uporabi fizičnega in spolnega nasilja. (Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014).
Poglejmo torej nekaj statistik (European Union Agency for Fundamental Rights, 2012; Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014):
Kakšen je vpliv spolnih stereotipov?
Kakšni so podatki za Slovenijo?
V okviru projekta Trialog smo izvedli fokusne skupine z mladimi, na katerih smo jih vprašali tudi, kaj menijo o trditvi, da je v njihovi regiji zelo dobro poskrbljeno za preprečevanje nasilja med mladimi. Večinsko se s trditvijo niso strinjali in so menili, da se v primeru nasilja ne da storiti prav veliko. Preberi več.
