V strokovni literaturi se najpogosteje omenjajo štiri osnovne vrste nasilja:
zloraba moči brez uporabe fizične sile; z vedenjem, besedami; npr. žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, poniževanje, gaslighting (prepričanje osebe, da se ji meša), preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric, nadzorovanje (npr. pregled zasebnih sporočil).
zloraba fizične moči, navadno usmerjena na telo in življenje žrtve, lahko tudi na njeno imetje; npr. klofutanje, brcanje, udarci z roko ali predmeti, odrivanje ali porivanje, ožiganje kože, neželeno striženje las, davljenje ali dušenje, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem, umor.
kakršnokoli dejanje spolne narave, ki jih oseba čuti kot prisilo – pomembna je distinkcija, da oseba ni nujno fizično prisiljena v dejanje (npr. nezmožna premikanja), prisile so pogosto psihološke; npr. nezaželeno otipavanje, komentiranje telesa, neželeno slačenje, dotikanje telesa, ko si oseba tega ne želi ali v to ne privoli, siljenje gledanja pornografije, siljenje v kakršnikoli spolni odnos s storilcem ali kom drugim, siljenje k masturbiranju, prepovedovanje uporabe kontracepcije, odstranitev kondoma brez predhodnega soglasja druge osebe, posilstvo.
vse oblike nadvladovanja, nadzorovanja, izkoriščanja, poniževanja žrtve s pomočjo preživetvenih sredstev, vključno z odrekanjem dostopa do zaslužka; npr. omejevanje pravice do zaposlitve, odvzem denarja.
Obstajajo tudi druge oblike nasilja, ki so pogosto kombinacija teh osnovnih štirih.
oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.
naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.
vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti.
Nasilje lahko ločimo tudi na podlagi prostora, kjer se dogaja (npr. nasilje v šoli, spletno nasilje, nasilje na delovnem mestu), na podlagi odnosa med povzročiteljem nasilja in osebo, ki nasilje doživlja (medvrstniško nasilje, intimnopartnersko nasilje, institucionalno nasilje), na podlagi pripadnosti določeni skupini (nasilje nad priseljenci, nasilje nad starejšimi, nasilje nad pripadniki LGBT+ skupnosti, nad osebami z motnjami v razvoju) in drugimi. Ne glede na prostor, odnos ali pripadnost določeni skupini je lahko nasilje psihično, fizično, spolno, ekonomsko ali kombinacija različnih vrst nasilja.
Literatura
Veselič, Špela. 2007. Nasilje! Kaj lahko storim? Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.
Dostopno na: https://drustvo-sos.si/wp-content/uploads/2019/10/Nasilje-kaj-lahko-storim_Priloga.pdf
Kolbert, J. B. et al. (2019). Medvrstniško nasilje nad lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi dijaki in dijaki, ki so v procesu odkrivanja lastne spolne usmerjenosti (LGBTQ), kot ga zaznavajo učitelji, na vzorcu dijakov iz jugozahodne Pensilvanije. Časopis za kritiko znanosti, 47(275), 45–65 (https://www.ckz.si/arhiv/275/CKZ_275_04_Kolbert%20in%20dr.pdf).
Zakon o preprečevanju nasilja v družini: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5084
Zakon o varstvu pred diskriminacijo: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7273
Projekt TRIALOG sofinancira Norveška s sredstvi Norveškega finančnega mehanizma v višini 469 000 eur. Namen projekta je opolnomočenje in aktivacija mladih ter mladinskih delavcev. Trajal bo od 15. 6. 2022 do 30. 4. 2024. Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino je odgovoren izključno partner projekta in zanjo v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca programa Izobraževanje – krepitev človeških virov.
Kako sta povezana duševno zdravje in spol?
Težave v duševnem zdravju lahko prizadenejo tako moške kot ženske, vendar pa se pogosto srečujejo z različnimi težavami in raznolikimi stopnjami slednjih. Polovica duševnih težav se začne do 14. leta starosti, vendar pogosto niso prepoznane in zato tudi ne zdravljene. Težave v duševnem zdravju so ene najpogostejših težav med otroci in mladimi, predvsem to velja za dekleta. Ker številne težave kot takšne niso prepoznane, je oteženo tudi pridobivanje podatkov, statistika iz OECD (2018) pa pravi, da 10 % fantov in 14 % deklet v EU, starih 11 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden. Te številke z leti zrastejo in prikažejo se razlike med spoloma; 29 % deklet in 13 % fantov, starih 15 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden (EIGE, 2023).
Na kaj moramo biti pozorni pri statistikah?
Katere težave so pogostejše po spolu?
Kakšne so številke za Slovenijo?
V fokusnih skupinah, ki smo jih izvedli v okviru projekta Trialog, so se mladi večinsko strinjali s trditvijo, da je epidemija covid-19 poslabšala njihovo duševno zdravje. Omenjali so pomanjkanje stikov z vrstniki in pogrešanje zabave, opazili so povečanje frustracij ob vsakodnevnem preživljanju časa zgolj z družino, med in tudi po epidemiji pa omenjajo dolgočasnost vsakodnevne rutine, brezvoljnost, samoto, monotonost, izgubljena leta in stres. Med epidemijo so več časa preživeli na elektronskih napravah, še vedno na napravah preživijo več kot 10 ur na dan, čeprav prepoznavajo, da lahko slednje negativno vplivajo na duševno zdravje. Njihove občutke povzamejo naslednji citati.
Na fokusnih skupinah smo mlade vprašali tudi po strinjanju s trditvijo, da je v njihovi regiji dovolj podpornih shem za mlade s težavami v duševnem zdravju, s katero se večinsko niso strinjali. Povedali so, da zanje večinoma ne vedo, pa tudi če bi vedeli, se jih verjetno ne bi poslužili. Skrbelo jih je mnenje drugih, če bi izvedeli, da hodijo k psihologu. Omenjajo, da bi bilo smiselno v delavnice vključevati starše, saj v njih ne najdejo opore, ki si jo želijo. Poglejmo nekaj njihovih izjav.
Kako sta povezana nasilje in spol?
Nasilje se pogosto manifestira kot podaljšek družbenih neenakosti, kar vključuje neenakosti med spoloma. Naše obnašanje je osnovano na družbenih pričakovanjih, pomemben del slednjih pa predstavljajo spolne norme. Kakšno obnašanje je zahtevano od nas, vključno z npr. oblačili, ki jih nosimo, izbiro poklica, najljubše barve, frizure itd., je močno osnovano na spolu, ki mu pripadamo. Včasih so nasilna vedenja v samem izhodišču povezana z nespoštovanjem družbenih pravil, vključno s spolnimi normami (npr. norčevanje iz moškega, ki mu je všeč roza barva). Razmerje moči med spoloma je nesorazmerno, nasilje pa deluje kot nadaljevanje tega neravnovesja. Nasilje je uporabljeno tudi v drugih kontekstih, povezanih s spolom, npr. kot način izkazovanja moči, dominance moškega nad žensko (nasilje na podlagi spola) ali namensko kot kaznovanje in odvzem avtonomnosti (primeri spolnega nasilja). Žrtve in storilci nasilja so lahko tako moški kot ženske, statistično pa so v vlogi žrtve pogosteje ženske. Značilnosti v povezavi z nasiljem lahko opazimo tudi glede na to, nad kom se nasilje izvaja in kdo ga izvaja; kdo je žrtev in kdo storilec. Ko je storilka ženska se nasilje pogosteje pojavlja v psihičnih oblikah, moški storilci pa se pogosteje zatečejo k uporabi fizičnega in spolnega nasilja. (Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014).
Poglejmo torej nekaj statistik (European Union Agency for Fundamental Rights, 2012; Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014):
Kakšen je vpliv spolnih stereotipov?
Kakšni so podatki za Slovenijo?
V okviru projekta Trialog smo izvedli fokusne skupine z mladimi, na katerih smo jih vprašali tudi, kaj menijo o trditvi, da je v njihovi regiji zelo dobro poskrbljeno za preprečevanje nasilja med mladimi. Večinsko se s trditvijo niso strinjali in so menili, da se v primeru nasilja ne da storiti prav veliko. Preberi več.
