Želiš pomagati drugim mladim, ki se soočajo s stiskami in/ali nasiljem? Spodaj ti predstavljamo nekaj možnosti.
Ne pozabi pa, da včasih niso potrebne velike geste, da pomagamo nekomu, ki se je znašel v težki situaciji. Če poznaš koga, ki je žrtev nasilja, se sooča z izgubo, veliko življenjsko spremembo, zdravstvenimi težavami ali kakršnokoli drugo stisko, tej osebi pokaži, da ni sama. Bodi prijazen_a in odprt_a in daj ji vedeti, da si na voljo za pogovor.
Dobrih komunikacijskih veščin se lahko začneš učiti tukaj in tukaj.
Prostovoljno delo na Zaupnem telefonu Samarijan – telefonu za klic v duševni stiski je pomembno poslanstvo, ki prinaša določene odgovornosti in številne prednosti. Usposobljeni prostovoljec Zaupnega telefona Samarijan lahko postaneš, potem ko uspešno opraviš uvodno usposabljanje.
Pogoji za vključitev v uvodno usposabljanje so:
končana najmanj V. stopnja izobrazbe;
starost med 20 in 70 let;
da si oseba z občutkom za človeka v stiski;
da si pripravljen_a delo opravljati prostovoljno, brez finančnih povračil.
Več informacij: Telefon Samarijan
TOM telefon® – telefon za otroke in mladostnike je program svetovanja in informiranja otrok in mladostnikov, ki se soočajo z različnimi stiskami in izzivi odraščanja. Otroci in mladostniki lahko stopijo v stik s svetovalcem tudi preko spletne klepetalnice ali e-pošte.
Več informacij: Tom Telefon
Številni ljudje za odločajo za prostovoljno delo, ker jim predstavlja aktivno preživljanje prostega časa, po katerem se počutijo koristni. Ljudi, ki potrebujejo pomoč je vedno dovolj, prispevamo pa lahko na različne načine – pogosto je največ vredno že to, da si zanje vzamemo čas. Prostovoljsko delo se seveda opravlja brez plačila (so pa v večini primerov povrnjeni stroški), prostovoljci pa ga opisujejo kot pomemben način osebne izpopolnitve. Več o izkušnjah prostovoljcev lahko preberemo tukaj.
Prostovoljsko delo po svoji meri lahko najdeš tukaj: Prostovoljstvo.org
Projekt TRIALOG sofinancira Norveška s sredstvi Norveškega finančnega mehanizma v višini 469 000 eur. Namen projekta je opolnomočenje in aktivacija mladih ter mladinskih delavcev. Trajal bo od 15. 6. 2022 do 30. 4. 2024. Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino je odgovoren izključno partner projekta in zanjo v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca programa Izobraževanje – krepitev človeških virov.
Kako sta povezana duševno zdravje in spol?
Težave v duševnem zdravju lahko prizadenejo tako moške kot ženske, vendar pa se pogosto srečujejo z različnimi težavami in raznolikimi stopnjami slednjih. Polovica duševnih težav se začne do 14. leta starosti, vendar pogosto niso prepoznane in zato tudi ne zdravljene. Težave v duševnem zdravju so ene najpogostejših težav med otroci in mladimi, predvsem to velja za dekleta. Ker številne težave kot takšne niso prepoznane, je oteženo tudi pridobivanje podatkov, statistika iz OECD (2018) pa pravi, da 10 % fantov in 14 % deklet v EU, starih 11 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden. Te številke z leti zrastejo in prikažejo se razlike med spoloma; 29 % deklet in 13 % fantov, starih 15 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden (EIGE, 2023).
Na kaj moramo biti pozorni pri statistikah?
Katere težave so pogostejše po spolu?
Kakšne so številke za Slovenijo?
V fokusnih skupinah, ki smo jih izvedli v okviru projekta Trialog, so se mladi večinsko strinjali s trditvijo, da je epidemija covid-19 poslabšala njihovo duševno zdravje. Omenjali so pomanjkanje stikov z vrstniki in pogrešanje zabave, opazili so povečanje frustracij ob vsakodnevnem preživljanju časa zgolj z družino, med in tudi po epidemiji pa omenjajo dolgočasnost vsakodnevne rutine, brezvoljnost, samoto, monotonost, izgubljena leta in stres. Med epidemijo so več časa preživeli na elektronskih napravah, še vedno na napravah preživijo več kot 10 ur na dan, čeprav prepoznavajo, da lahko slednje negativno vplivajo na duševno zdravje. Njihove občutke povzamejo naslednji citati.
Na fokusnih skupinah smo mlade vprašali tudi po strinjanju s trditvijo, da je v njihovi regiji dovolj podpornih shem za mlade s težavami v duševnem zdravju, s katero se večinsko niso strinjali. Povedali so, da zanje večinoma ne vedo, pa tudi če bi vedeli, se jih verjetno ne bi poslužili. Skrbelo jih je mnenje drugih, če bi izvedeli, da hodijo k psihologu. Omenjajo, da bi bilo smiselno v delavnice vključevati starše, saj v njih ne najdejo opore, ki si jo želijo. Poglejmo nekaj njihovih izjav.
Kako sta povezana nasilje in spol?
Nasilje se pogosto manifestira kot podaljšek družbenih neenakosti, kar vključuje neenakosti med spoloma. Naše obnašanje je osnovano na družbenih pričakovanjih, pomemben del slednjih pa predstavljajo spolne norme. Kakšno obnašanje je zahtevano od nas, vključno z npr. oblačili, ki jih nosimo, izbiro poklica, najljubše barve, frizure itd., je močno osnovano na spolu, ki mu pripadamo. Včasih so nasilna vedenja v samem izhodišču povezana z nespoštovanjem družbenih pravil, vključno s spolnimi normami (npr. norčevanje iz moškega, ki mu je všeč roza barva). Razmerje moči med spoloma je nesorazmerno, nasilje pa deluje kot nadaljevanje tega neravnovesja. Nasilje je uporabljeno tudi v drugih kontekstih, povezanih s spolom, npr. kot način izkazovanja moči, dominance moškega nad žensko (nasilje na podlagi spola) ali namensko kot kaznovanje in odvzem avtonomnosti (primeri spolnega nasilja). Žrtve in storilci nasilja so lahko tako moški kot ženske, statistično pa so v vlogi žrtve pogosteje ženske. Značilnosti v povezavi z nasiljem lahko opazimo tudi glede na to, nad kom se nasilje izvaja in kdo ga izvaja; kdo je žrtev in kdo storilec. Ko je storilka ženska se nasilje pogosteje pojavlja v psihičnih oblikah, moški storilci pa se pogosteje zatečejo k uporabi fizičnega in spolnega nasilja. (Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014).
Poglejmo torej nekaj statistik (European Union Agency for Fundamental Rights, 2012; Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014):
Kakšen je vpliv spolnih stereotipov?
Kakšni so podatki za Slovenijo?
V okviru projekta Trialog smo izvedli fokusne skupine z mladimi, na katerih smo jih vprašali tudi, kaj menijo o trditvi, da je v njihovi regiji zelo dobro poskrbljeno za preprečevanje nasilja med mladimi. Večinsko se s trditvijo niso strinjali in so menili, da se v primeru nasilja ne da storiti prav veliko. Preberi več.
