V prvi vrsti se lahko, kadar se soočamo s težavami v duševnem zdravju, obrnemo na najbližjo svetovalno službo, kjer so lahko zaposleni psihologi, pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi in defektologi. Svetovalna služba je lahko ravno zaradi številnih poklicev, ki se tam zaposlujejo, najhitrejša točka, kjer najdemo osebe, ki so usposobljene za prepoznavanje težav v duševnem zdravju in nudenje psihosocialnega svetovanja. Svetovalni delavci delujejo v centru za socialno delo ali v svetovalni službi v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Tudi če o svojih težavah ne želimo govoriti s svetovalcem, ki je vpet v naše šolsko ali delovno okolje, so vendarle lahko prav ti ljudje tisti, ki nam lahko pomagajo najti drugega strokovnjaka in nas usmerijo na pravi naslov.
Strokovno pomoč pri srečevanju s težavami v duševnem zdravju ali ob duševni motnji nam lahko nudi psihiater, psiholog ali psihoterapevt.
Vsi navedeni strokovnjaki se pri svojem delu poslužujejo različnih modalitet in terapevtskih pristopov. Kako izberemo ustrezno in sebi primerno strokovno pomoč, pa lahko prebereš na tej povezavi.
Psihiater je po izobrazbi doktor medicine, ki je po končanem študiju na Medicinski fakulteti opravil specializacijo iz psihiatrije. Zaposleni so zgolj na področju zdravstva, torej delajo v zdravstvenih domovih, bolnišnicah ali v samostojni praksi, vendar ne izvajajo psihološkega testiranja. Ukvarjajo se z diagnosticiranjem in zdravljenjem težjih duševnih motenj, pri čemer predpisujejo tudi zdravila. Torej bi lahko celo rekli, da je psihiater bolj strokovnjak s področja duševnih motenj in ne samega duševnega zdravja in preventive.
Psiholog ima uradni naziv univerzitetni diplomirani psiholog ali magister psihologije in izvaja psihološka testiranja na področju osebnosti ali inteligentnosti, ocenjuje, ali je nekdo primeren za delovno mesto, prav tako pa lahko oceni, ali ima posameznik težave v duševnem zdravju ter ali je prisotna duševna motnja. Psihologi na podlagi raziskovanja klientovih miselnih in vedenjskih vzorcev izvajajo tudi psihološka svetovanja, ki so namenjena podpori ljudem v težkih življenjskih situacijah in opolnomočenju pri življenjskih odločitvah. Delujejo na različnih področjih, in sicer v izobraževanju (vzgojno-izobraževalne ustanove, kot so šole in vrtci), zdravstvu, socialnem varstvu, gospodarstvu (kadrovske službe, službe za odnose z javnostmi) ter v javni upravi (vojska, policija, sodstvo).
Po uspešno končanem psihološkem izobraževanju lahko posameznik opravi še pripravništvo in strokovni izpit iz klinične psihologije ter specializacijo in specialistični izpit ter tako postane specialist klinične psihologije. Ne psiholog in ne klinični psiholog ne zdravita z zdravili. Klinični psiholog skozi proces specializacije opravlja tudi izobraževanje iz psihoterapije.
Psihoterapevt v Sloveniji ni uradno reguliran poklic, kar dopušča možnost, da se za psihoterapevta izdaja nekdo, ki nima ustrezne izobrazbe in referenc. Zato moramo biti na tem področju še posebej previdni. Psihoterapevt mora namreč zaključiti fakultetni program iz humanističnih ved (psihologija, sociologija, socialno delo, tudi medicina) in opraviti podiplomski študij psihoterapije. V okviru študija opravi terapevtske treninge in gre skozi lastni proces psihoterapije. Psihoterapevti delajo v inštitutih, društvih, zdravstvu ali večinoma v privatni praksi. Ukvarjajo se s pomočjo ljudem, ki so se znašli v težki življenjski situaciji, imajo težave v odnosih, težave z osamljenostjo, samozavestjo ali bi radi v življenju kaj spremenili. Psihoterapija je dolgotrajen proces, ki ga s specifičnimi vprašanji vodi psihoterapevt in skozi katerega posameznik prepoznava svoje življenjske vzorce, išče izvor svojih težav ter dosega cilje, ki si jih je v terapevtskem odnosu zastavil.
Navedeni izobrazbeni profili se lahko tudi prekrivajo in je psihoterapevt po osnovni izobrazbi psiholog ali pa psihiater.
Projekt TRIALOG sofinancira Norveška s sredstvi Norveškega finančnega mehanizma v višini 469 000 eur. Namen projekta je opolnomočenje in aktivacija mladih ter mladinskih delavcev. Trajal bo od 15. 6. 2022 do 30. 4. 2024. Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino je odgovoren izključno partner projekta in zanjo v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca programa Izobraževanje – krepitev človeških virov.
Kako sta povezana duševno zdravje in spol?
Težave v duševnem zdravju lahko prizadenejo tako moške kot ženske, vendar pa se pogosto srečujejo z različnimi težavami in raznolikimi stopnjami slednjih. Polovica duševnih težav se začne do 14. leta starosti, vendar pogosto niso prepoznane in zato tudi ne zdravljene. Težave v duševnem zdravju so ene najpogostejših težav med otroci in mladimi, predvsem to velja za dekleta. Ker številne težave kot takšne niso prepoznane, je oteženo tudi pridobivanje podatkov, statistika iz OECD (2018) pa pravi, da 10 % fantov in 14 % deklet v EU, starih 11 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden. Te številke z leti zrastejo in prikažejo se razlike med spoloma; 29 % deklet in 13 % fantov, starih 15 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden (EIGE, 2023).
Na kaj moramo biti pozorni pri statistikah?
Katere težave so pogostejše po spolu?
Kakšne so številke za Slovenijo?
V fokusnih skupinah, ki smo jih izvedli v okviru projekta Trialog, so se mladi večinsko strinjali s trditvijo, da je epidemija covid-19 poslabšala njihovo duševno zdravje. Omenjali so pomanjkanje stikov z vrstniki in pogrešanje zabave, opazili so povečanje frustracij ob vsakodnevnem preživljanju časa zgolj z družino, med in tudi po epidemiji pa omenjajo dolgočasnost vsakodnevne rutine, brezvoljnost, samoto, monotonost, izgubljena leta in stres. Med epidemijo so več časa preživeli na elektronskih napravah, še vedno na napravah preživijo več kot 10 ur na dan, čeprav prepoznavajo, da lahko slednje negativno vplivajo na duševno zdravje. Njihove občutke povzamejo naslednji citati.
Na fokusnih skupinah smo mlade vprašali tudi po strinjanju s trditvijo, da je v njihovi regiji dovolj podpornih shem za mlade s težavami v duševnem zdravju, s katero se večinsko niso strinjali. Povedali so, da zanje večinoma ne vedo, pa tudi če bi vedeli, se jih verjetno ne bi poslužili. Skrbelo jih je mnenje drugih, če bi izvedeli, da hodijo k psihologu. Omenjajo, da bi bilo smiselno v delavnice vključevati starše, saj v njih ne najdejo opore, ki si jo želijo. Poglejmo nekaj njihovih izjav.
Kako sta povezana nasilje in spol?
Nasilje se pogosto manifestira kot podaljšek družbenih neenakosti, kar vključuje neenakosti med spoloma. Naše obnašanje je osnovano na družbenih pričakovanjih, pomemben del slednjih pa predstavljajo spolne norme. Kakšno obnašanje je zahtevano od nas, vključno z npr. oblačili, ki jih nosimo, izbiro poklica, najljubše barve, frizure itd., je močno osnovano na spolu, ki mu pripadamo. Včasih so nasilna vedenja v samem izhodišču povezana z nespoštovanjem družbenih pravil, vključno s spolnimi normami (npr. norčevanje iz moškega, ki mu je všeč roza barva). Razmerje moči med spoloma je nesorazmerno, nasilje pa deluje kot nadaljevanje tega neravnovesja. Nasilje je uporabljeno tudi v drugih kontekstih, povezanih s spolom, npr. kot način izkazovanja moči, dominance moškega nad žensko (nasilje na podlagi spola) ali namensko kot kaznovanje in odvzem avtonomnosti (primeri spolnega nasilja). Žrtve in storilci nasilja so lahko tako moški kot ženske, statistično pa so v vlogi žrtve pogosteje ženske. Značilnosti v povezavi z nasiljem lahko opazimo tudi glede na to, nad kom se nasilje izvaja in kdo ga izvaja; kdo je žrtev in kdo storilec. Ko je storilka ženska se nasilje pogosteje pojavlja v psihičnih oblikah, moški storilci pa se pogosteje zatečejo k uporabi fizičnega in spolnega nasilja. (Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014).
Poglejmo torej nekaj statistik (European Union Agency for Fundamental Rights, 2012; Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014):
Kakšen je vpliv spolnih stereotipov?
Kakšni so podatki za Slovenijo?
V okviru projekta Trialog smo izvedli fokusne skupine z mladimi, na katerih smo jih vprašali tudi, kaj menijo o trditvi, da je v njihovi regiji zelo dobro poskrbljeno za preprečevanje nasilja med mladimi. Večinsko se s trditvijo niso strinjali in so menili, da se v primeru nasilja ne da storiti prav veliko. Preberi več.
