Droge so bile tukaj zame, ko ni bilo nikogar. Vem, kako se to sliši. Nimam groznih staršev in groznih ocen, ampak nikoli me nihče ni poslušal. Kaj jaz hočem ni važno.
Sedaj jih ne uporabljam več toliko. Nočem biti odvisna od ničesar, na živce mi gre, kako so droge prikazane v filmih. Nič ni glamuroznega. Najprej sem mislila, da sem kul, zdaj se sovražim še bolj kot prej. Ljudje ne razumejo, da to, kar oni delajo z alkoholom, je isto sranje, samo nekaj je bolj normalno kot drugo. Pa to, da se dela 12 ur na dan in se s tem hvalimo, to pa ni odvisnost?
Ne branim drog, pravim samo, da se drugače gleda na stvari, ki niso tako drugačne. Če bi me kakšna odrasla oseba vzela resno, se ne bi počutila, da moram bežati. To delam. Nočem biti zadeta, nočem biti odvisna. Samo nočem se počutiti tako gnilo vsako jutro, ko se zbudim, in droge pomagajo. Upam, da ne bom začela nazaj več uporabljati. Ne želim si tega življenja. Vsi kritizirajo, zakaj bi to kdo počel, nihče se pa ne vpraša dejansko, zakaj bi to kdo počel. Verjetno ne, ker je okej in sicer popolnoma zdrav.
N., 18 let
