Občasna tesnoba (anksioznost) je normalen pojav in je lahko povezana s trenutnimi stresnimi dogodki, npr. pred izpitom, ob izgubi, ob pomembnih odločitvah. Lahko pa se zgodi, da jo čutimo intenzivno, četudi situacija ni tako ogrožajoča za nas, ali pa, da jo čutimo, čeprav zanjo ni neke oprijemljive osnove (morda niti sami ne vemo, zakaj se je pojavila). Tesnoba pa se pojavi kot neprijetna vznemirjenost tudi, kadar je posledica občutka strahu ali ogroženosti. Spremljajo jo različni telesni znaki, npr. slabost, pritisk v prsih, potenje, povečan srčni utrip, izguba apetita, pospešeno dihanje v mirovanju, občutek nemira in razdražljivosti idr. Lahko se kar naprej pojavljajo misli, kot so: ne bom zdržala, to je preveč zame, ne morem več (strah pred izgubo kontrole), znorel bom (strah pred izgubo prištevnosti), umrla bom, nekaj se mi bo zgodilo (strah pred smrtjo).

Predvsem kadar je tesnoba posledica bližajočih se stresnih situacij (npr. preverjanj znanj, izpitov), si lahko pomagamo sami. Najbolje je kombinirati aktivnosti, ki sproščajo, med katerimi je gotovo med najpreprostejšimi in najbolj dostopnimi gibanje v naravi. Sicer pa imamo na voljo še različne druge oblike sproščanja: npr. tehnike sproščanja (meditacija, dihalne in čuječe vaje, vizualizacija, postopno mišično sproščanje, avtogeni trening), čuječnost, ustvarjalnost (slikanje, igranje glasbila, vrtnarjenje, kuhanje …), poslušanje glasbe, športne aktivnosti … Poskušamo se miselno pomiriti – predvsem kadar je tesnoba povezana z raznimi fobijami in kratkotrajnimi stresorji, skušamo svoje neugodne misli čimbolj racionalno razdelati in jih pogledati z več zornih kotov, s čimer pridobimo podlago za realnejši pogled nanje. Pomaga tudi, če se o svojem počutju pogovorimo z bližnjo osebo.

Če se s tesnobo težje spoprijemamo sami in če traja dlje časa, je dobro poiskati strokovno pomoč, s čimer lahko stisko lažje in hitreje prebrodimo. Seznam izvajalcev strokovne in druge pomoči najdeš tukaj.

Tesnoba se včasih stopnjuje do občutkov panike. Ti se lahko izrazijo v obliki napadov panike. Napad panike lahko oseba zamenja za srčni napad. Spremljajo ga lahko strah pred izgubo nadzora, strah pred smrtjo ali izgubo prištevnosti, pospešen srčni utrip, bolečina v prsnem košu, hiperventilacija in pomanjkanje sape ter občutek, da bomo izgubili zavest. Vse to je posledica tega, da telo sprošča velike količine adrenalina.

Kadar se pojavijo občutki tesnobe in panike, se lahko poskušamo umiriti z zavestnim globokim dihanjem, pri čemer podaljšamo izdih (ta naj bo daljši od vdiha). V pomoč nam je lahko tudi dihanje v vrečko ali počasna hoja.

Občutke tesnobe lahko v vsakdanu obvladujemo z zdravim življenjskim slogom, časom, preživetim v naravi, in tehnikami sproščanja.

Strah je eno izmed osnovnih čustev, ki nam je evolucijsko pomagalo preživeti, saj nas opozarja na nevarnost. Vendar pa nas je lahko strah tudi v situacijah, ki za nas niso objektivno nevarne. Strah lahko občutimo tudi, ko se znajdemo v nepredvidljivih situacijah. Obdobje, kot je bila epidemija COVID-19, lahko zaradi splošne prisotnosti tematike v medijih in javnosti ter zaradi omejevanja stikov povzroči povišano občutenje strahu – na primer pred boleznijo, pred smrtjo, pred izgubo službe …

Da znižamo svoj strah, ki se pojavlja zaradi zunanjih informacij, lahko na primer spremljajmo dnevne novice, a zgolj pri zaupanja vrednih virih in ljudeh, ki so strokovnjaki na svojem področju. Poskušamo se lahko tudi miselno pomiriti tako, da pogledamo situacijo ali svojo misel z več vidikov.

V pomoč so nam lahko tudi tehnike sproščanja in dihalne vaje, ki so zbrane tukaj. O svojih strahovih se pogovarjajmo z zaupanja vrednimi osebami: straši, prijatelji, učitelji, strokovnimi delavci…

Kadar občutiš, da stanja strahu ne moreš obvladovati sam_a, se obrni na strokovno pomoč. Seznam ustanov, ki so ti lahko v pomoč, najdeš tukaj.

Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odziv posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim dražljajem (stresorjem).

Ljudje se razlikujemo v doživljanju stresa – ista situacija bo eni osebi povzročila stres, drugi pa ne. Razlikujemo se tudi v odzivanju oz. upravljanju s stresnimi situacijami – nekdo se bo brez večjih težav spoprijel s stresno situacijo, spet drugega pa bo popolnoma ohromila. Bolj kot objektivna resničnost stresnega dražljaja je torej pomembno posameznikovo zaznavanje dražljaja (situacije). To je odvisno tako od preteklih življenjskih izkušenj kot trenutnih življenjskih okoliščin.

Za soočanje s stresom je bilo oblikovanih veliko tehnik sproščanja, ki jih najdeš tukaj. Zdrav življenjski slog, gibanje v naravi, dobra samopodoba in samozavest, družba prijateljev in zaupni pogovori ti bodo gotovo v pomoč pri spopadanju s stresnimi situacijami. Če zgoraj naštete oblike pomoči ne pripomorejo k izboljšanju stanja, poišči strokovno pomoč. Seznam izvajalcev strokovne in druge pomoči najdeš tukaj.

Digitalni stres je sodobna oblika stresa, ki ga povzroča prekomerna uporaba sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Obdobje COVID-19, ko se je življenje tako rekoč preselilo v spletna okolja, je to obliko stresa še bolj izpostavilo in razširilo na večji del populacije. Pri tehnostresu gre za specifične izzive, ki jih prinaša sodobna tehnologija. Meja med zunanjim in osebnim svetom se zabriše, delo ali šola vstopa v domače okolje. Kadar naletimo na težave z vzpostavitvijo in delovanjem elektronskih naprav, lahko doživljamo občutke nesposobnosti in negotovosti. Posledice prekomerne rabe IKT so lahko različne, od suhih in utrujenih oči, glavobolov, bolečin v vratu in hrbtenici, razdraženega črevesja, bolečin v prsnem košu, pa vse do strahu, ravnodušnosti, anksioznosti, nespečnosti, samotarstva in izogibanja stikom, depresivnih motenj, motenj prehranjevanja.

Pomembno je, da v situacijah, ko smo prisiljeni v delo ali šolanje od doma, poskušamo v skladu z možnostmi šolski/službeni in domači čas in prostor čim bolj jasno ločiti. Uredimo si prijetno delovno okolje, poskrbimo za ustrezno sedišče, osvetljavo in redno zračenje prostora, pa tudi za to, da si med delom vzamemo odmore. Oblikujmo si urnik dela in prostega časa, ki se ga tudi držimo. Če ves delovni ali šolski dan presedimo za elektronskimi napravami, je smiselno, da si v prostem času privoščimo oddih od njih – sprehodimo se v naravi, skupaj z družino ali sami si pripravimo okusen in zdrav obrok ter ga v miru in z užitkom pojejmo, igrajmo se namizne igre, berimo knjigo ali strip …

Posttravmatska stresna motnja je posledica zelo travmatičnega dogodka, ki ga je posamezna oseba doživela. Tak dogodek je lahko vojna, mučenje, huda nesreča (prometna, delovna), posledica vseh vrst nasilja (spolni napad, mučenje …), zanemarjanja, smrt bližnjega človeka … Za travmo ni nujno, da jo je nekdo izkusil, zadostuje že prisotnost pri travmatičnem dogodku (npr. očividci pri nesrečah). Pojavi se načeloma hitro po pretresljivem dogodku in se lahko kaže kot slabost, fizične bolečine, potenje, ponavljajoče se nočne more, izbruhi jeze, ki so lahko vezani na občutek krivde.

Za to vrsto stiske je nujna strokovna obravnava. Seznam izvajalcev strokovne in druge pomoči najdeš tukaj. Seveda so mirno okolje in aktivnosti za sproščanje potrebna podpora, da bi bila strokovna obravnava čimbolj uspešna.

Si pogosto obupan_a, brezvoljen_a, potrt_a, pogosto čutiš nemoč, si v šoli vse težje zapomniš snov, imaš težave s koncentracijo, ti je v družbi drugih naporno, bi raje dan preživel_a v postelji, se ti zdi, da življenje nima smisla? Vse to so simptomi depresivnosti, s katerimi se srečuje veliko ljudi. Depresivna simptomatika se običajno pojavlja v epizodah, ki pridejo in grejo.

Odvisna je od različnih dejavnikov: bioloških dejavnikov (npr. genetski – če je prisotna v ožji družini, je večja verjetnost za pojav simptomov), biokemičnega ravnovesja v telesu (zlasti sta pomembna hormona serotonin in kortizol), psiholoških dejavnikov (npr. samopodoba, psihološka odpornost) ter socialnih dejavnikov (npr. odnosi z bližnjimi).

Če pri sebi opaziš simptome, opisane v prvem odstavku, poskusi biti telesno aktiven_a, gibanje na prostem ti bo pomagalo preusmeriti misli, preizkusi druge tehnike sproščanja, ki jih najdeš tukaj, priključi se kakšnemu prostovoljskemu delu, o svojem stanju se pogovori z bližnjimi.

Obiščeš lahko tudi osebnega zdravnika, ki te lahko napoti k strokovnjaku za duševno zdravje (psihiater/psiholog). Seznam ostalih izvajalcev strokovne in druge pomoči najdeš tukaj. 

Brezposelnost
Čas brezposelnosti ne pomeni zgolj soočanja s finančnimi težavami, ampak tudi z njo povezanimi čutenji in strahovi, kar je izraziteje zlasti pri dolgotrajni brezposelnosti. Če je oseba na začetku brezposelnosti prepričana, da bo novo službo našla sorazmerno hitro, se s podaljševanjem tega obdobja pojavlja vse večji dvom v lastne sposobnosti, pa tudi motivacija za iskanje zaposlitve ter za aktivacijo na drugih področjih: npr. v obliki prostovoljskega dela, hobijev, športa. Splošna apatija vodi v občutja jeze in brezupa, lahko pa tudi v depresijo in umikanje v samoto oz. izmikanje dotedanjim socialnim vezem. Proces iskanja zaposlitve terja redno spremljanje objav prostih mest in iskanja drugih možnosti kontaktov z delodajalci.

Delo od doma
V času po COVID-19 se veliko službenih dejavnosti, kakor tudi šolskih, odvija v kombiniranem načinu: delo na lokaciji delodajalca se dopolnjuje z delom od doma. Ena največjih pasti dela od doma je razporejanje časa, ki ga namenimo službenim obveznostim in njegovo ločevanje od siceršnjega življenja. Sodelavci so dostopni zgolj preko telefona ali družbenih platform, kar oteži izmenjavo mnenj in medsebojno pomoč. Posledično lahko to pomeni tudi več kasnejšega usklajevanja pri timskem delu, ali več napak v komunikaciji. Zaradi tega prihaja do večjih možnosti konfliktnih situacij med sodelavci in poslovnimi partnerji; zaprtost v določene omejene prostore (npr. stanovanje ali hišo) pa lahko negativno vpliva tudi na splošno počutje in duševno zdravje.

Pomagamo si lahko tako, da si pripravimo natančen urnik in se ga poskušamo držati. Čas za delo jasno ločimo od svojega prostega časa, četudi si službene obveznosti razdelimo v dva ali tri sklope. Zelo natančen naj bo tudi opis dnevnih nalog, ki jih ne prenašamo na drug dan. Če nam razmere dopuščajo, si uredimo prostor, kjer nas bodo drugi dejavniki domačega okolja čim manj motili pri našem delu. Ne pozabimo na odmor za malico, poskušamo vzpostaviti stalno mesto, kjer izvajamo službene obveznosti, po zaključku delovnika pa se obrnemo k aktivnostim izven delovnega prostora v obliki gibanja in različnih hobijev.

Šolanje od doma
Epidemija COVID-19 je znatno posegla v šolske navade in pričakovana ravnanja. Zapiranje družbe in držav, ni prineslo zgolj šolanja od doma, odpovedane so bile tudi druge oblike obšolskih dejavnosti, ki služijo za mejnike ali celo obrede prehoda: npr. plesi, zaključni in maturantski izleti, brucovanja, torej dogodki, ki so bili prej samoumevni. V času po epidemiji se nekatere vsebine vračajo v prejšnje tire, druge pa so prešle na t. i. hibridne sisteme šolanja in študija. Šolanje od doma je lahko napornejše za posameznika, saj ima kljub kontaktom z učitelji in sošolci od doma, manj stimulativno učno oz. študijsko okolje, hkrati pa lahko predvideva enak družbenoekonomski status vseh učencev/dijakov/študentov. Pomagamo si lahko s podobnimi nasveti kot pri delu od doma, poskušamo pa obdržati tudi stik s sošolci ali drugimi prijatelji preko socialnih omrežji in v živo.

V primeru, da se v času dela od doma, šolanja od doma ali brezposelnosti počutimo čustveno preobremenjeni in si ne moremo pomagati s tehnikami samopomoči, si poiščemo strokovno pomoč. Seznam izvajalcev strokovne in druge pomoči najdete tukaj. 

Diskriminacija je posebna vrsta nasilja, pri katerem je oseba ali skupina oseb dejansko in/ali pravno obravnavana na neenak način zaradi svojih specifičnih osebnih okoliščin.

Diskriminacija se lahko dogaja na podlagi različnih specifičnih osebnih okoliščin:

• Spola (seksizem)
  Najpogosteje je vezana na vzgojne stereotipe o družbenih spolnih vlogah, po katerih so predstavniki/predstavnice enega spola večvredni od predstavnic/predstavnikov drugega spola.

• Barve kože in rasne pripadnosti (rasizem)
  Najbolj znana sta primera iz Južnoafriške republike in ZDA, kjer je rasizem uperjen predvsem proti temnopoltim osebam, v ZDA pa tudi Ameriškim staroselcem in Latinoameričanom. V Sloveniji se rasizem tradicionalno veže predvsem na romsko populacijo, pa tudi priseljence in prosilce za mednarodno zaščito.

• Etnične ali nacionalne pripadnosti (nacionalizmi, ksenofobija)
  Nacionalistična razpoloženja so v vseh državah, tudi v Sloveniji, v porastu zlasti od zadnjih velikih kriz, začenši z ekonomsko leta 2009, migrantsko 2015, epidemijo COVID-19 in zadnjo ekonomsko krizo, ki se je pričela v letu 2022. Nacionalizem se lahko kaže kot neodobravanje in neutemeljeno zavračanje posameznikov zaradi njihovega etničnega porekla, šale in dovtipi na njihov račun, predsodki in apriorne sodbe, sovražni govor, uničevanje lastnine, tudi verbalni in fizični napadi.

• Spolne usmerjenosti in izraza (homofobija, bifobija, transfobija idr.)
  Spol, spolna usmerjenost, njuni izrazi in identitete niso »novi pojavi«, o katerih bi se govorilo zadnjih nekaj let, je pa res, da smo jih čez zgodovino različno poimenovali. Kljub poskusom pravnega urejanja statusa določenih skupin (npr. priznavanje in izenačevanje istospolnih in raznospolnih zvez), pa so druge povsem prezrte, npr. transspolne osebe. Vse se lahko srečajo z raznimi oblikami diskriminacije in nasilja tudi v svojih domačih okoljih, v izvornih družinah, kar je povezano tudi s socialnimi stiskami (brezdomstvo, brez finančnih sredstev, brez socialnih in čustvenih vezi in opore, ki jo upravičeno pričakujejo s strani svoje primarne družine …).

• Diskriminacija preko povezave
  Oseba, ki doživlja tovrstno diskriminacijo, je diskriminirana zaradi povezav z osebo ali skupino oseb s posebnimi osebnimi okoliščinami, npr. starš otroka, ki je pripadnik skupnosti LGBTQIA+, delavci za pomoč beguncem in migrantom itd.

• Druge oblike diskriminacije
  Pojavljajo se tudi diskriminacija na podlagi starosti (ageizem), verskega, političnega ali drugega svetovnonazorskega prepričanja, diskriminacija oseb z oviranostmi, diskriminacija na podlagi izobrazbe, zdravstvenega stanja, jezika, (ne)zaposlenosti, družbenoekonomskega statusa idr. Kakršnakoli diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin je nedopustna in kazniva, prav tako je kaznivo spodbujanje in hujskanje k diskriminaciji ter grožnje. Dogodke prijavi Policiji na številko 113. Če si doživel_a diskriminacijo, jo opazil_a ali sumiš, da je do nje prišlo, se za pomoč obrni tudi na Zagovornika načela enakosti, ki je dostopen tudi na brezplačni številki 080 81 80 ali Varuha človekovih pravic, ki je dosegljiv na brezplačni telefon 080 15 30 ali po e-pošti: info@varuh-rs.si.

Jeza je osnovno, nesestavljeno čustvo, ki se pojavi npr. ob ovirah, provokaciji ali frustraciji ali ob situaciji, za katero presodimo, da je krivična. Na telesni ravni se lahko odraža kot spremembe obrazne mimike in telesne govorice (npr. zakrčenost, odrezavi gibi), povišan pulz in krvni tlak, tresenje, rdečica in sproščanje večje količine hormona adrenalina. Na vedenjski ravni se lahko, če je zelo povišana, odraža kot znižana sposobnost racionalne presoje ter povišana reaktivnost in eksplozivni odzivi (povišan glas, kričanje, povečana gestikulativnost).

Kadar začutimo jezo, se lahko poslužimo različnih tehnik umirjanja: vaj za sproščanje, preusmerjanja pozornosti, športa. V trenutku, ko nas zagrabi jeza, se lahko distanciramo od sprožilca, npr. tako, da za kratek čas zapustimo prostor. To nam bo pomagalo, da bomo situacijo videli z več različnih zornih kotov. Pri upravljanju z jezo na dolgi rok pomaga predvsem samoopazovanje. Opazujemo in analiziramo lahko tako okoliščine, v katerih se je pojavila jeza, kot tudi naše odzive.

Problem torej nastane le, če imamo težavo s samoregulacijo ob visoki stopnji jeze, saj lahko izbruhnemo v agresivno vedenje. Kljub temu da se o jezi običajno govori v negativnem kontekstu, pa je tudi jeza le čustvo, ki ni negativno, saj nas lahko ob ustrezni regulaciji spodbudi k postavljanju zase ali za drugega, premagovanju ovir in doseganju boljših rezultatov.

Komunikacija je pomemben del medosebnih odnosov in socialnih interakcij. Je proces izmenjave informacij med dvema ali več udeleženci. Omogoča nam, da s sogovorcem delimo svoja stališča, mnenja, čustva, želje in ideje. Poteka tako na verbalni kot na neverbalni ravni, ki se običajno prepletata. Pri verbalni komunikaciji gre za uporabo besed, medtem ko neverbalna komunikacija zajema obrazno mimiko, ton glasu, telesno držo, gestikulacijo … Ločimo tudi med enosmerno in dvosmerno komunikacijo. Pri prvi sporočevalec ne pričakuje odgovora od prejemnika, pri drugi pa gre za izmenjavo sporočil med vsemi udeleženci. Komunikacija lahko poteka v živo ali po drugih kanalih (telefonski ali video klic, elektronska sporočila …).

Komunikacija je veščina, ki jo lahko razvijamo. Pomemben aspekt komunikacije je aktivno poslušanje, s katerim sogovorcu_ki izkažemo svoje zanimanje. To lahko storimo na naslednje načine: osebe med govorjenjem ne prekinjamo, pozorno poslušamo, vzdržujemo očesni stik, občasno prikimamo, se nasmehnemo ali spodbujamo z verbalnimi podkrepitvami, npr. »aha«, »razumem«. Lahko tudi ponovimo ali povzamemo sporočilo.

Vsi smo se že kdaj vprašali, kako prenesti svoje sporočilo osebi na drugi strani na tak način, da bomo čimbolj jasno skomunicirali svoje želje, potrebe in pričakovanja ter hkrati ne zanetili konflikta. Pri tem nam je lahko v pomoč uporaba »jaz« sporočil. To so sporočila, s katerimi sporočamo svoje misli, čustva ali izkušnje v prvi osebi ednine (»strah me je te situacije …«, jezen postanem, kadar …). Primer jaz sporočila je: »Ponovno si me prekinil, ko govorim. Zaradi tega se počutim, kot da nisi zainteresiran zame. To me prizadene.« Jaz sporočila so učinkovit način izpostavljanja težav v medosebnih odnosih, s katerim osebi sporočimo, da so te reakcije naše in jih ne pripisujemo njej, hkrati pa vseeno izpostavimo vedenje te osebe, ki je za nas moteče.

Pomembno je, da nadzorujemo svoje odzive. Če nas je nekaj vznemirilo, se lahko, preden odgovorimo, za nekaj časa umaknemo in izvedemo katero od tehnik sproščanja, ki jih najdeš tukaj. Zmeraj komunicirajmo jasno, spoštljivo in prijazno. Če komuniciramo z nekom, ki prihaja iz druge kulture, se pozanimajmo, kaj določene geste, mimike obraza in besedne zveze pomenijo v dotični kulturi.

V pomoč za izboljšanje naših komunikacijskih sposobnosti in tehnik so nam lahko tudi določeni tečaji, npr. tečaji govorništva, ki nas bodo podrobneje seznanili z različnimi vidiki in sporočevalnimi kanali. Delavnice in izobraževanja organizirajo različna društva in organizacije, pa tudi mladinski centri in podobne ustanove.

Več o pozitivni komunikaciji preberi tukaj, o krepitvi komunikacijskih veščin pa tukaj.

Živimo v skupnosti; tudi če nase gledamo kot na ločen otok, nas z drugimi otoki povezuje morje. Ker imamo različne izkušnje, različna pričakovanja in različne načine sporazumevanja, se lahko znajdemo v medosebnih konfliktih. Konflikti se pojavljajo med dvema ali večjim številom oseb, na različnih ravneh naših odnosov: v partnerstvu, na službenem mestu, v družini, med prijatelji, sošolci … Bolj tesni in čustveno intenzivni so odnosi s posamezniki ali skupinami, bolj obsežni in globoki so lahko konflikti, ki se med njimi pojavijo. Konflikti so lahko kratkotrajni ali dolgotrajni, lahko rastejo po intenziteti ali se kopičijo po številu različnih tematik. Tako kopičenje lahko vodi do agresije in nasilja, ki pa sta popolnoma nesprejemljiva.

Konflikt ni nasilje! Konflikt kaže na intenzivnost odnosa, njegov cilj pa je dosega kompromisa ali soglasja o določeni temi ter posledično poglobitev odnosa, zato je vsakodnevni spremljevalec naših različnih razmerij. Seveda se lahko konflikt konča tudi s prekinitvijo nekega odnosa, zlasti če je prišlo do upada zaupanja.

Pomembno je, da poskušamo težavo z odprto komunikacijo nasloviti skupaj z drugo osebo. Poskušajmo komunicirati asertivno in s tem odkrito, vendar spoštljivo spregovoriti o svojem mnenju glede problema. Pozorno poslušajmo, kaj nam druga oseba sporoča in poskušajmo resnično razumeti perspektivo drugega. Če je pogovor ni mogoč, lahko za začetek napišemo tudi pismo. V primeru večjih nestrinjanj je lahko koristno, da se skupaj z drugo osebo udeležimo svetovanja, kjer skupaj s strokovno podkovano osebo raziskujemo težavo in odnos.

Več o pozitivni komunikaciji preberi tukaj, o krepitvi komunikacijskih veščin pa tukaj.

V domačem okolju naj bi prevladovalo stanje zaupnosti in vzajemne pomoči. Tako kot je nujno, da negujemo in aktivno delamo na prijateljskih vezeh, moramo skrbeti tudi za odnose doma. Zlasti v obdobju pandemije COVID-19 smo bili prisiljeni dneve preživljati v domačem okolju, kar je povečalo možnost konfliktov in napetosti. Dolgotrajno bivanje v takem okolju se lahko kaže kot občutek nemira, utesnjenosti, izoliranosti, razdražljivosti, pojavi se lahko agresija, tudi čustvena otopelost.

Težave vedno skušajmo reševati s pogovorom in pri tem bodimo vztrajni. V obdobju močnih čustev se izogibajmo naslavljanju tem, ki bi lahko sprožile konflikt; naslovimo jih, ko smo vsi v stanju, kjer smo sposobni mirne komunikacije. Tudi v tem primeru nas lahko prevzamejo negativna čustva, zato si pomagamo s tehnikami za njihovo obvladovanje (npr. globok vidih in štetje do 10). Pomembno je tudi, da vzdržujemo socialne stike izven domačega okolja. Skušajmo na konflikt pogledati iz perspektiv ljudi, s katerimi imamo konflikt. Poslušajmo, kaj govorijo – ne čakajmo zgolj, da smo na vrsti mi.

Velikokrat se napetostim lahko izognemo, če se okrepimo svoje komunikacijske veščine. Več o tem lahko prebereš tukaj.

Če napetosti prerastejo v nasilje, se iz okolja čimprej varno umakni. Pokliči Policijo na 113 ali najbližji Center za socialno delo.

Nasilje je zloraba moči in agresija do ene osebe ali skupine oseb s strani povzročitelja_ice nasilja, ki je prav tako lahko ena, dve ali več oseb oz. skupina. Obstajajo različne oblike nasilja in pomembno je, da se jih naučiš prepoznati. Za nasilje je zmeraj kriv_a in odgovoren_a povzročitelj_ica! Če se znajdeš v vlogi žrtve ali opazovalca_ke, čimprej poišči pomoč in podporo.

Različne stiske se pogosto izražajo tudi skozi odnos do hrane in do lastnega telesa. Povezane so z načinom, kako vidimo svoje lastno telo in na kakšen način za premagovanje stisk in navidezni nadzor nad stiskami uporabimo hrano. Poznamo več motenj hranjenja, vsem pa je skupno, da gre za duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in lastnega telesa. Motnje hranjenja ne vplivajo samo na videz našega telesa in način uživanja hrane, pač pa imajo posledice tudi na drugih nivojih osebnosti: npr. v izrazitem nihanju razpoloženja, težavah s koncentracijo, čustveni otopelosti, izgubi socialnih stikov … Za vse motnje hranjenja, kot za duševne motnje splošno, velja, da ne diskriminirajo in niso vedno vidne navzven. Z njimi se lahko srečajo vse osebe – ne glede na kilograme.

Nekatere motnje hranjenja so:

• Kompulzivno prenajedanje
  Gre za pogosto prenajedanje, ki lahko privede do slabosti. Oseba čuti nujo po hranjenju, ki se ji ne more upreti. Hranjenje je pogosto zelo hitro. Posledica zaužitja enormnih količin hrane je dvig sladkorja v krvi, kar povzroči začasno otopelost, ki ji sledi obdobje sramu, kar osebo ponovno vrne na začetek začaranega kroga s prenajedanjem.
• Anoreksija nervoza
  Pri tej motnji osebe obsesivno nadzorujejo vse, kar zaužijejo, in striktno skrbijo, da ne pridobivajo kilogramov oziroma jih izgubljajo. Lahko zavračajo hrano, skrbno načrtujejo vsak obrok, po obroku pa skušajo s prekomerno fizično aktivnostjo porabiti zaužite kalorije. Ob drastični izgubi teže se pojavijo še drugi znaki, npr. suha koža, izpadanje las, omedlevica, apatija, motnje spanja, depresija …
• Bulimija nervoza
  Govorimo o kompulzivnem odvajanju zaužite hrane, najpogosteje preko bruhanja ali zlorabe odvajal. Pogosto je bulimija prisotna v kombinaciji s kompulzivnim prenajedanjem, ni pa nujno. Osebe po jedi čutijo velik gnus in krivdo, ki se ju poskušajo znebiti.
• Ortoreksija nervoza
  Gre za obsesivno obliko zdravega načina prehranjevanja. Pogosto se začne zgolj kot odkrivanje zdrave in izločanje »slabe« hrane. Želja po skrbi za prehrano je seveda ustrezna, o ortoreksiji govorimo, ko ta postane prekomerna. »Slabih« živil je vedno več ali pa so ustrezna zgolj tista, ki so pridelana na specifičen način. Ortoreksija se tako kot druge motnje hranjenja kaže v potrebi po nadzoru in prekomernemu osredotočanju (obsesiranju) o hrani. Privede lahko do prekomerne izgube teže, podhranjenosti, oženja socialnih stikov, slabokrvnosti, omedlevice, depresije, in drugih bolezni, ki so posledica oslabelega organizma in imunskega sistema.
• Bigoreksija nervoza
  Mišična dismorfija je duševna motnja, kjer je v ospredju obsesivna potreba po mišičastem telesu. Motnja se kaže predvsem v pretirani telesni vadbi, spremenjenih in strogih prehranjevalnih navadah, zlorabi prehranskih dodatkov za športnike, farmacevtskih pripravkov in prepovedanih učinkovin. Pri osebah z napredovano boleznijo se lahko pojavi tesnoba, depresija, krčenje socialnih stikov, agresija, izpadanje las, rast določenih delov telesa (npr. prsi), impotenca pri moških …

Če se soočaš z motnjami hranjenja, potrebuješ pomoč strokovnjaka. Obišči svojega osebnega zdravnika, ki te bo napotil na potrebno pomoč. Izhodišče za začetek poti zdravljenja je seveda, da si priznamo, da imamo težavo in jo nekomu zaupamo (starši, prijatelji, zdravnik). Obstajajo podporne skupine, kjer sodelujejo osebe, ki so imele podobno izkušnjo. Podporne metode so tudi zdrav življenjski slog, veliko gibanja v naravi in tehnike sproščanja.

Samopodoba označuje posameznikovo splošno mnenje ali predstavo o samem sebi. Sestavljena je iz treh elementov: kako zaznavamo sami sebe, kako menimo, da nas zaznavajo drugi, in naše idealne podobe (kakšni bi radi bili). Samopodoba se primarno oblikuje na podlagi socialnih interakcij z drugimi in preteklih izkušenj. Povezuje se z občutki lastne vrednosti in sprejemanja samega sebe. Ločimo več vrst ali dimenzij samopodobe: telesno, socialno, kognitivno in čustveno. Na nekaterih področjih lahko imamo visoko samopodobo, na drugih nizko. Samopodoba močno vpliva na naše doživljanje sveta, soočanje s problemi in kvaliteto medosebnih odnosov. Za nizko oz. negativno samopodobo so značilni občutki lastne manjvrednosti in nesposobnosti ter visoka samokritičnost. Velikokrat sami sebe dojemamo v bolj negativnem smislu kot smo v resnici. V sodobnem, tehnološko obarvanem svetu, na našo samopodobo vplivajo tudi neresnični standardi, prikazani na socialnih omrežjih. S samopodobo je povezanih veliko duševnih motenj, na primer depresivna motnja in motnje hranjenja. Pozitivna samopodoba pa pomeni, da poznamo svoje talente in dobre lastnosti, a se hkrati zavedamo svojih omejitev. Pomaga nam, da se lažje soočamo z ovirami in je povezana z boljšim psihološkim blagostanjem.

Za izboljšanje samopodobe so nam lahko v pomoč različne strategije in tehnike. Vsak dan se lahko potrudimo najti kakšno stvar, ki nam je všeč na samih sebi in si jo zabeležimo v dnevnik. Koristna je lahko, če so ti blizu, tudi uporaba afirmacij, na primer »vsak dan napredujem«. Na področjih, ki jih želimo izboljšati, si oblikujmo cilje. Ni pomembno, kako majhni so naši koraki, važno je, da smo vztrajni. Kot pri treningu mišic, je podobno tudi na drugih področjih: včasih je napredek viden, včasih ne, a to še ne pomeni, da ga ni. Tako kot vsi ljudje niso všeč nam, tudi mi ne bomo všeč vsem, s čimer ni nič narobe. Vsak ima lastnosti, ki so mu bolj všeč, in druge, ki so mu manj. Nekaterih stvari ne moremo v celoti spremeniti, zato se jih potrudimo sprejeti. Vse naše lastnosti so del naše osebnosti, ki nas dela edinstvene.

V pomoč so nam lahko tudi skupinske delavnice za izboljšanje samopodobe in samozavesti ali individualna pomoč strokovnjaka. Seznam ustanov, ki so ti lahko v pomoč, najdeš tukaj.

Motivacija je koncept, s pomočjo katerega lahko razložimo, zakaj se ljudje obnašamo tako, kot se obnašamo: kaj določa oz. povzroča neko vedenje, zakaj se neko vedenje začne in vztraja določeno časovno obdobje ter zakaj ga preprosto ne nehamo izvajati, zakaj je vedenje usmerjeno k določenemu cilju, zakaj se spreminja v intenziteti in smeri ter zakaj se konča. Motivacija je lahko rezultat notranjih dejavnikov, npr. naših prepričanj in vrednot (intrinzična motivacija), ali zunanjih dejavnikov, npr. nagrad in kazni (ekstrinzična motivacija).

Za motivacijo je značilno, da njena raven ni konstantna – včasih imamo višjo, včasih nižjo stopnjo motivacije. Na našo motivacijo lahko vpliva veliko dejavnikov, npr. naše fizično, psihično in čustveno stanje, razpoloženje, vrednote, cilji, okolje … Občasno pomanjkanje motivacije torej ni nič posebnega in ga doživljamo vsi. Vzrok za pomanjkanje motivacije so lahko tudi previsoki cilji in pričakovanja, ki si jih postavimo sami ali jih postavi okolica. Ti so lahko povezani s perfekcionizmom in nas lahko obremenjujejo do te mere, da začnemo odlašati z delom. Odlašati pogosto začnemo takrat, kadar naloge, ki jih je potrebno opraviti, v nas vzbujajo občutke stresa in anksioznosti. Na pomanjkanje motivacije lahko vpliva tudi slaba sposobnost samoregulacije. Dalj časa trajajoče pomanjkanje motivacije je lahko tudi pokazatelj drugih psihičnih ali fizičnih težav.

K temu, ali bomo zastavljene cilje uspešno izpolnili, veliko pripomore naša motivacija. Pomembno je, kako si zastavimo cilje. Lahko se ravnamo po SMART metodi postavljanja ciljev, kar pomeni, da si zastavljamo cilje, ki so specifični, merljivi, dosegljivi, relevantni in časovno opredeljeni. Večje cilje si razdelimo na več manjših ciljev. Sproti si beležimo napredek, kar nam na daljši rok pomaga pri ohranjanju stopnje motiviranosti. Če moramo prebrati knjigo, ki ima 500 strani, si jo razdelimo na manjše odseke: lahko jo beremo samo po poglavjih ali pa se, če so ta daljša, odločimo za določeno število strani, ki jih bomo dnevno prebrali. Ne pozabimo se nagraditi. Po opravljenem kratkoročnem cilju, npr. prebranih desetih straneh, gremo za nekaj minut na zrak ali odtečemo krog okoli hiše. Prostor naj bo prijeten in primeren za delo. Pomembno je tudi, da iz prostora odstranimo oz. omejimo uporabo motečih dejavnikov, npr. mobilnih telefonov in drugih pametnih naprav. Zelo koristno je tudi ponavljanje afirmacij, npr. »Vsak dan, v vseh pogledih, vedno bolj napredujem.« Pri težjih nalogah si lahko pomagamo tako, da se opominjamo na to, zakaj smo se lotili neke aktivnosti (npr. učim se, da bom opravil izpit), da se nagradimo, da spremljamo svoj napredek. Ne pozabimo na zadostno količino spanja.

Kadar občutimo, da stanja ne moremo obvladovati sami, prosimo za pomoč. Seznam ustanov, ki so ti lahko v pomoč, najdeš tukaj.

Čeprav mladi načeloma radi spijo, kar je povezano tudi z razvojem in rastjo, pa se lahko pojavijo tudi motnje spanja. Nekvaliteten in nemiren spanec, večkratno zbujanje čez noč ali prezgodnje zbujanje, po katerem ne moremo več zaspati, lahko tudi popolna nezmožnost zaspati, so težave, ki lahko na naši osebnosti pustijo kratkoročne in dolgoročne posledice. Kratkoročne se izražajo predvsem skozi utrujenost, razdražljivost, težave s koncentracijo, glavoboli, pa tudi strahom pred nočjo in spanjem. Dolgoročne so lahko tudi kronična utrujenost, tesnoba, depresija.

Dolgo časa trajajoče motnje spanja označujemo kot nespečnost. Lahko imamo dedne dispozicije za tako stanje, lahko so posledica naših navad (npr. prižgani televizorji ali druge tehnične naprave, svetloba ali hrup z ulice), lahko pa je nespečnost simptom oz. znanilec drugih resnejših psihičnih ali fizičnih bolezni. Med pogostejšimi je lahko npr. spalna apneja, pri kateri pride do zmanjšane oskrbe možganov s kisikom med spanjem.

Ker je kakovosten spanec ključna sestavina za naše fizično in duševno zdravje, je pomembno, da gojimo zdrave spalne navade.

Nekaj nasvetov za boljši spanec:

• Pred spanjem si privošči sprostitev. Pomagaš si lahko s katero od tehnik sproščanja, ki so opisane tukaj.
• Vsaj uro pred spanjem ne glej televizije in ne uporabljaj naprav s sijočimi ekrani.
• Zagrni zavese oz. ustrezno zatemni spalni prostor, da vanj ne bo prihajala svetloba od zunaj.
• Če te zbuja hrup z ulice, zapri okna.
• Če te zbujajo domači ljubljenčki, jim med spanjem prepreči vstop v spalnico.
• Neposredno pred spanjem se ne ukvarjaj z intenzivnimi aktivnostmi (npr. z naporno vadbo), ne uživaj poživljajočih napitkov (energetskih pijač, kave ali pravega čaja) ali hrane.
• Pazi na ustaljen spalni vzorec – spat se odpravi in vstani vsak dan ob približno enaki uri.

Če ti ukrepi ne pomagajo, za nasvet in pomoč prosi osebnega zdravnika. Obrneš se lahko tudi na druge ustanove, ki zagotavljajo strokovno podporo in pomoč oz. samopomoč; nekaj kontaktov najdeš tukaj.

Osamljenost lahko začutimo sredi velike množice ljudi, lahko pa je tudi v samoti ne doživljamo. Osamljenost je posledica občutka nepovezanosti z drugimi – občutka, da imamo preozek krog prijateljev, da nikomur ne moremo zaupati, občutek nesprejetosti ali nesposobnosti povezovanja z vrstniki … Kljub veliko socialnim stikom po telefonu in socialnih omrežjih smo se lahko v pandemiji COVID-19 počutili osamljene, ker smo bili vajeni drugačnih odnosov in načina komunikacije, ki se nam zdi pristnejša ali bolj osebna. Vse to je lahko vplivalo na našo samozavest in občutek trdnosti naših socialnih mrež, občutek, ki nam zagotavlja relativno varnost.

Osamljenost lahko vodi v druge oblike občutij, npr. žalost, tesnobo, praznino, lahko tudi občutje krivde in nesposobnosti, obupa. V skrajnih fazah se lahko razvije brezvoljnost in depresija.

Potreba po intimnem, intenzivnem odnosu in bližini z drugimi človeškimi bitji je med elementarnimi potrebami. Neprostovoljne izolacije so tako že v preteklosti uporabljali kot mučilno metodo (osamitveni prostori v zaporih, izgon na samotni, neobljuden otok). Nikar ne bodimo prestrogi do sebe. En res dober prijatelj lahko odtehta veliko množico navideznih. Zato prijateljev ne ocenjujmo po številu, ampak po tem, kaj nas druži in koliko zaupen je naš odnos. V času, ki ga preživljamo sami, se odločamo za aktivnosti, ki nas zanimajo. Pokličimo znanca_ko, ki ga_je že dolgo nismo, priključimo se internetni klepetalnici, pojdimo na kak dogodek ali pa na stopnišču bloka ogovorimo soseda_o. Ljudem, ki jih zjutraj srečamo na poti, zaželimo prijetno jutro in lep dan. Vključimo se v kakšno od organizacij s področij, ki nas zanimajo. Skupna zanimanja so odlično izhodišče za dolgotrajna prijateljstva. Lahko pa tudi sošolce povabimo k sebi domov ali pa skupaj obiščemo lokalni mladinski center. Udeležimo se prireditev, zabav ali koncertov – tam bomo skoraj gotovo našli somišljenike.

Kadar občutimo, da stanja ne moremo obvladovati sami oz. nam osamljenost povzroča prevelike ovire za vsakdanje življenje, se obrnemo na strokovno pomoč. Seznam ustanov, ki so ti lahko v pomoč, najdeš tukaj.

Delovne, študijske in šolske obveznosti, pa tudi druge aktivnosti, so vezane na določen rok. Včasih se o rokih lahko dogovorimo, zopet drugič pa nanje ne moremo vplivati. Tako se nam lahko zgodi, da se nam roki nakopičijo in moramo v kratkem času opraviti veliko nalog. To je povezano s stresom, ki se lahko kaže kot tesnoba, strah, jeza, nespečnost, pomanjkanje motivacije, pojavijo se kronične bolečine v določenih predelih telesa, pade imunski sitem in smo zato bolj dovzetni za druge bolezni. Vsak posameznik na preobremenjenost reagira drugače. Nekaterim lahko predstavlja tudi izziv. V vsakem primeru se moramo z nalogami spopasti. Dolgotrajna in kontinuirana preobremenjenost namreč lahko vodi do izgorelosti. Čas po pandemiji COVID-19 nas je soočil z nekaterimi spremembami, npr. hibridni ali online način študija, kar lahko po eni strani predstavlja prednost tudi za družinski proračun, po drugi strani pa pomeni, da smo vseskozi vezani na določeno okolje, ki ima svoja pričakovanja od nas, in se nam tako študijske obveznosti nakopičijo.

Zadeve bomo rešili le eno po eno. V vsakem primeru ocenimo približni čas, ki ga bomo potrebovali za posamezno nalogo. Tudi med nakopičenimi nalogami obstaja nek vrstni red. Zato ločimo absolutno nujne od tistih, ki bi lahko prišle na vrsto kasneje. Če je neka študijska obveznost pogoj za naše napredovanje v višji letnik, se bomo seveda najprej lotili te, šele kasneje drugih. Časovni plan torej napravimo na podlagi naših trenutnih življenjskih prioritet in absolutnih obveznosti, ki jim pridružimo še ostale. V takih obdobjih zgoščenih obveznosti pogledamo, če bi lahko katero od svojih prostočasnih obveznosti prestavili ali se od nje začasno opravičili. Tako izdelan časovni načrt, ki bo vključeval redno prehrano, gibanje v naravi, pa tudi stik s prijatelji, četudi minimalen, nam bo pomagal, da rešimo trenutno preobremenjenost. Pomagamo si tudi s tehnikami za sproščanje in obvladovanje stresa, ki jih najdeš tukaj.

Kadar občutimo, da stanja ne moremo obvladovati sami, se obrnemo na strokovno pomoč. Seznam ustanov, ki so ti lahko v pomoč, najdeš tukaj.

Izgorelost (burnout) je resno zdravstveno stanje, ki ga povzroči dolgotrajna izpostavljenost prekomernemu stresu. Gre za fizično, čustveno, psihično in večkrat tudi duhovno izčrpanost, ki je posledica preobremenjenosti v zasebnem ali poklicnem življenju. Do izgorelosti ne pride čez noč, gre torej za plastenje nerešenega stresa skozi daljše časovno obdobje. Posameznik se čuti praznega in mentalno izčrpanega. Pokazatelji izgorelosti so izguba motivacije in zanimanja za novosti ali aktivnosti, občutek nemoči, brezup, kronična utrujenost, spremembe v prehranskih in spalnih navadah, lahko se odražajo tudi v vse večji agresivnosti in ciničnosti. Ker vse to slabi našo imunsko odpornost, ljudje ki so na poti do izgorelosti, tudi pogosto zbolevajo za virusno ali bakterijsko povzročenim boleznimi, kot sta npr. gripa in prehlad. Vse to lahko vodi v umikanje v osamo, povečano uživanje opojnih substanc (alkohol, droge), izmikanje dolžnostim in podaljševanje časa za dokončanje določenih nalog, lahko celo pogosto izostajanje z dela. Izgorelost je kombinacija občutkov preobremenjenosti in podcenjenosti za opravljeno delo. Čeprav jo po navadi povezujemo z zaposlitvijo, se lahko izgorelost pojavi pri vseh dejavnostih, tudi v domačem okolju: delo gospodinje je na primer zelo obsežno in naporno, po drugi strani pa velikokrat ni povezano z zadostnim pripoznanjem in prepoznanjem zaslug in vloženega truda.

Da bi preprečil_a izgorelost, se predvsem čimbolj temeljito pogovori s sodelavci in nadrejenimi v službi, ko čutiš, da imaš več dolžnosti in nalog, kot jih uspeš kakovostno opraviti v svojem delovnem času. Podobno naj velja tudi za domače obveznosti. Pri sproščanju in sprotnem obvladovanju stresa ti lahko pomagajo vaje oz. tehnike sproščanja, skrb za zdrav življenjski slog, druženje s prijatelji in družino, obiski kulturnih dogodkov in prireditev, sprehodi v naravi.

Izgorelost je potrebno preprečevati v zgodnjih fazah, ko pa pride do nje, zahteva zdravstveno obravnavo: osebni zdravnik te bo napotil k potrebnim specialistom. Seznam drugih mest, kamor se lahko obrneš za pomoč in podporo, najdeš tukaj. 

S samomorom označujemo dejanje, ki ga oseba stori namenoma, da bi končala svoje lastno življenje. Samomorilni poskus pa označuje samomorilno vedenje brez smrtnega izida.

Tudi v Sloveniji je samomorilno vedenje pereč problem. Kljub temu da se je število samomorov v zadnjih letih zmanjšalo za tretjino, smo po količniku samomorov na 100.000 prebivalcev še vedno v evropskem vrhu. Samomor je običajno poskus izhoda iz situacije, ki se zdi neobvladljiva in nerešljiva. Oseba običajno ne želi končati življenja, želi zgolj prekiniti bolečino, stisko, ki ji ni več kos. Zato je samomor v večini primerov krik na pomoč.

Stisko drugega je pogosto težko prepoznati. Tudi če gre za nam bližnjo osebo, včasih sprememb v vedenju, ki bi nakazovale na samomorilno vedenje, ne opazimo. Nekatere spremembe v vedenju, ki lahko nakazujejo na samomorilno vedenje so: povečana zloraba substanc, manj socialnih stikov, pomanjkanje motivacije, spremembe v razpoloženju … Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, to pogosto tudi izrazijo v pogovoru na posredne načine, npr. »ljudem bi bilo bolje brez mene«, »kmalu me ne bo več«, ali na neposredne načine, npr. »razmišljam o samomoru«. K dejavnikom tveganja za samomorilno vedenje sodijo: prisotnost duševnih bolezni (depresija, anksioznost), slabi medosebni odnosi ali pomanjkanje opore s strani bližnjih. Če opaziš možnost, da je bližnja oseba v stiski in samomorilno ogrožena, ji ponudi podporo in jasno povprašaj po problematiki. Več smernic, kako nuditi pomoč, najdeš tukaj.

Samomor lahko preprečimo. Eden izmed najpomembnejših varovalnih dejavnikov ob doživljanju hujših stisk je pogovor. Naj nas ne bo strah pogovarjati se o težkih stvareh. Že samo to, da vemo, da obstaja nekdo, ki nas bo poslušal in poskušal razumeti, nam lahko prinese ogromno olajšanje.

Če se soočamo s stisko, nam lahko pomaga katera od informacij spletne postaje za razumevanje samomora: https://zivziv.si/.

Pomembno je, da se opogumimo in poiščemo pomoč. Obrnemo se na osebnega zdravnika in katero od številnih ustanov, ki nam lahko pomagajo bolje razumeti in živeti s svojo bolečino. Njihovi kontakti so zbrani tukaj.

V primeru zelo hude stiske, ko ne vidimo več poti naprej, vedno pokličemo na 112.

Samopoškodovalno vedenje je vsako vedenje, s katerim se oseba namenoma poškoduje, da bi se lažje soočila s stisko. Samopoškodovalno vedenje je posledica doživljanja globje duševne stiske in predstavlja klic na pomoč. Samopoškodujemo se lahko na več načinov. Lahko gre za puljenje las, praskanje in ščipanje do krvi, samozastrupitev, ustvarjanje zarez na rokah in nogah ali drugih delih telesa z raznimi pripomočki in predmeti. Glavni namen samopoškodovanja je začasno olajšanje čustvene bolečine. Ravno zaradi začasnega olajšanja, ki ga nudi, lahko samopoškodovalno vedenje za posameznika postane normalen način soočanja s problemi. Običajno vodi do občutkov sramu in obžalovanja. Ko ti prenehajo, pa se vedenje ponovno pojavi. Med dejavnike tveganja za samopoškodovalno vedenje sodijo: nizek socialnoekonomski status, zloraba substanc, depresija, anksioznost, težave v družini. Samopoškodovalno vedenje se lahko razvije v samomorilno vedenje.

Učenje novih strategij soočanja nam lahko pomaga prenehati s samopoškodovalnim vedenjem. Ko smo v stiski, se pogovorimo z osebo, ki ji zaupamo, npr. starši, prijatelji, učitelji, zdravniki. Lahko uporabimo tudi strokovno pomoč, ki jo nudijo številne ustanove; njihove kontakte najdeš tukaj.

Socialna izključenost poenostavljeno pomeni zavračanje ali nesprejemanje posamezne osebe ali skupine ljudi s strani večinskega družbenega okolja. Izključevanje ima lahko več različnih temeljev: jezik, kulturo, nacionalno pripadnost, religijsko pripadnost, pa tudi socialni in ekonomski položaj, starost, invalidnost, zdravstveno stanje idr. Največkrat deluje na podlagi stigme in predsodkov, s čimer skupinam in posameznikom onemogoča enakopravno družbeno življenje. Pogosto je tesno povezana z diskriminacijo in revščino. Krizne situacije, kot je bila epidemija COVID-19, neenakosti, ki vladajo v družbi, izpostavijo in poglobijo.

Vsakdo se lahko najde v finančni stiski, še posebej pa so izpostavljene osebe, ki imajo nizke prihodke, malo ali nič prihrankov ali premoženja, delajo prekarno oz. so delavke_ci z zaposlitvami za določen čas, ljudje z nizko izobrazbo. Posebno ogroženi so mladi, ki izhajajo iz takih okolij in so v obdobju izobraževanja, pa tudi starejši, ki imajo nizke prihodke in živijo sami_e (npr. starejše samske ženske). Vsakršna krizna situacija, npr. ekonomska kriza leta 2009, epidemija COVID-19, trenutna energetska kriza in inflacija, položaj takšnih oseb samo še poslabšajo. Mehanizmi pomoči se v Sloveniji dodeljujejo preko centrov za socialno delo, v pomoč pa se vključujejo tudi društva in humanitarne organizacije, včasih lokalne skupnosti, določeni delodajalci in zavedni posamezniki. Velikokrat so neposredna pomoč znanci, prijatelji ali sosedje.

V času hude socialne ogroženosti nam država omogoča pridobitev določenih pomoči in transferjev: izredna denarna pomoč (za pokritje večjih nepredvidenih stroškov, npr. nakup pralnega stroja, obutve …), redno (mesečno) denarno socialno pomoč, varstveni dodatek (za upokojene, invalide), možnost subvencioniranja najemnine, dodatek za pomoč in postrežbo (za starejše, ki so odvisni od pomoči drugih za opravljanje osnovnih potreb), otroški dodatki, državne štipendije (za čas izobraževanja), znižano plačilo vrtca, subvencije za šolsko prehrano, možnost vključevanja v socialnovarstvene programe … Tudi lokalne skupnosti imajo lahko različne programe pomoči za svoje občane, npr. interventne nastanitve ali druge konkretne pomoči, zlasti ob naravnih in drugih nesrečah. Če imaš veljavno odločbo centra za socialno delo, lahko pri humanitarnih organizacijah pridobiš pomoč v hrani, obleki in drugih nujnih potrebščinah, na pomoč pa ti lahko pristopijo tudi druga društva. Takšni projekti so npr. projekt Donirana hrana in pro bono ambulante – najbližja je v Mariboru za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Pomoč na lokalni ravni nudijo tudi nekatere verske organizacije.

Tekom izobraževalnega procesa zagotovo naletimo na snov, ki je za nas težje razumljiva, se ob njej ne znajdemo ali nas ne zanima. Če k temu dodamo še spremljajoče težave, npr. težave s koncentracijo, ekonomsko stisko, šolanje na daljavo, bodo težke vsebine videti kot še večji izziv.

Ne odlašajmo z vprašanji! Učitelj je tu z namenom, da nam vsebino predstavi in ponovno razloži, v kolikor je ne razumemo. Dobri učitelji bodo iskali metode in načine, kako snov predstaviti na različne načine, da bo dostopna čim večjemu krogu ljudi. Za pomoč se lahko obrnemo k svojim sošolcem, tutorjem na fakultetah, spletnemu reševanju vaj, inštruktorju. Težje razumevanje snovi je lahko tudi posledica in ne vzrok naših siceršnjih težav. V tem primeru je potrebno nasloviti osnovno težavo, npr. nespečnost, težave doma, socialno stisko – morda se bodo učne težave rešile same po sebi. Ne pozabimo tudi stare modrosti – vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.

Kemična zasvojenost je odvisnost od substanc, kot so alkohol, droge, zdravila, določene vrste hrane in pijače ter tobak, in predstavlja precejšnji problem za sodobno družbo. V večini primerov se oseba zaveda nevarnosti, ki jo konzumacija povzroča, vendar je ne zmore prekiniti. Začaran krog zasvojenosti se razvije, ker postane telo počasi nedovzetno za začetne nizke doze, posledično pa potrebuje vedno večji vnos, da se doseže zaželen želeni učinek. Pri tem stranski učinki zlorabljene substance vse bolj prizadevajo fizično in psihično zdravje osebe. Pride do umika socialnim stikom, razdražljivosti, opuščanja rutine, pogosto pa trpi tudi izobraževanje in/ali delo (npr. redno zamujanje v službo).

Za razliko od kemične, je vedenjska oziroma nekemična zasvojenost vezana na neko ravnanje, ki postane ponavljajoče in ga brez velikega truda in dodatne pomoči ne moremo prekiniti. Gre za dejavnosti, kot so: igre na srečo, hazarderstvo, seksualnost (odvisnost od spolnosti, pornografije), sodobne tehnologije (odvisnost od igric, od različnih aplikacij, telefonov), šport, potrošništvo (nekontrolirano nakupovanje, tudi online), spreminjanje telesne podobe (lepotne operacije) … Nekemične zasvojenosti so vezane na podoben mehanizem kot kemične, le da je dražljaj ugodja vezan na neko dejavnost. Pretirani šport in zasvojenost s hrano sta npr. družbeno bolj sprejemljiva kot odvisnost od iger na srečo, to pa ne pomeni, da sta manj nevarna. Krizna obdobja, npr. epidemija COVID-19, lahko povzročajo dodaten stres, ki ga zasvojene osebe kompenzirajo z dodatnimi »dozami«.

Prvi korak iz zasvojenosti je priznanje, da imamo težavo in da potrebujemo pomoč. Z zaupno osebo spregovorimo o težavi. Lahko se obrnemo tudi na katero od institucij in strokovnih združenj, ki se ukvarjajo s preventivo in kurativo na področju zasvojenosti. Nekatere izvajalce najdemo tukaj in tukaj. Izberemo obliko pomoči, za katero menimo, da nam je najbližja in da bomo v njej najlažje vztrajali. 

Z žalovanjem se v življenju srečamo vsi. Gre za čustveni in fizični odziv na končanje nekega odnosa, ki je bil za nas pomemben, globok. Žalovanje ni vezano le na smrt ljubljene ali nam bližnje osebe, odžalovati moramo konec vsakega odnosa, ki se je končal: razhod partnerjev, izguba službe, smrt hišnega ljubljenčka. Tudi profesionalni delavci, ki se pogosto srečujejo s smrtjo, npr. negovalno in drugo osebje v bolnišnicah, domovih za starejše, zdravniki, morajo, za ohranitev lastne človečnosti in empatije, vstopiti v proces žalovanja, ki ima svoje zakonitosti. V grobem delimo žalovanje na štiri faze: prvotni šok (ki lahko traja tudi nekaj tednov), reakcija oz. odpor (nočemo sprejeti dejstva konca, iščemo vzroke in kanaliziramo jezo), soočenje s situacijo (sprejem realnosti), iskanje novih vezi. Čas žalovanja je odvisen od vrste in intenzitete odnosa. Proces žalovanja nam pomaga soočiti se z realnostjo in končnostjo življenja, tudi našega osebnega.

Mlad človek, ki se srečuje z zaključkom določenih odnosov, potrebuje pomoč. Kulturno gledano so neustrezne reakcije na travmatične dogodke in zapleti pri procesu žalovanja bolj pogosti pri moških, zlasti tisti, vzgajani v tradicionalni podobi moškosti. Bolečina ob izgubi je normalen odziv, zato pred njo ne smemo bežati. Bodimo sočutni do sebe in si dovolimo žalovati. Odnos je bil za nas pomemben; prav je, da priznamo njegovo pomembnost, da ga ovrednotimo, da priznamo pozitivne in negativne strani nekega odnosa in da se od ljubljenih poslovimo; na organiziran, družbeno konvencionalen način in/ali na svoj način. Priključimo se skupinam, ki negujejo proces žalovanja, kjer bomo morda lažje spregovorili o vseh vidikih našega odnosa, ki se je končal.

Za podporo v žalovanju se lahko obrneš na svoje bližnje, družino, prijatelje ali druge zaupne osebe. Podporo osebam v procesu žalovanja nudi Slovensko društvo Hospic. Nekatere oblike pomoči in podpore nudijo tudi izvajalci, ki so zbrani tukaj.