Res čudna situacija, ker se še zdaj včasih sprašujem, če je bilo to nasilje, ampak gotovo pa ni bilo normalno. Počutim se krivo, ker sem tudi jaz v tistem odnosu marsikaj naredila narobe, pa posledično tudi v drugih odnosih. Bila sva dolgoletna prijatelja, včasih je bilo nekaj flirtanja, ampak nikoli nič več kot to in je nekako to tudi obema ustrezalo.
Potem sva začela počasi prestopati mejo prijateljstva in jaz sem se zelo hitro zaljubila. Počutila sem se kot da lebdim, bila sem živčna vedno, preden sem ga videla, ob njem sem se počutila naelektreno, zdelo se mi je, da med nama prasketa. In tudi je, dlje kot sva šla, bolj sem padala. Tudi vedel je, kaj reči, to, da sva bila prej toliko časa prijatelja je naredilo odnos še nekako bolj zanimiv; vedela sva toliko stvari drug o drugem, hkrati pa ne takšnih. Toliko sva si imela za povedati, za odkriti. Ko mi je priznal, da je vedno mislil, da sem neverjetno lepa in je nekaj na meni, sem mislila, da me bo razneslo. Že od zgodnjih najstniških let nisem čutila takšnega adrenalina ob nekomu, ko se me je dotaknil, se mi je zdelo, da za svojimi prsti pušča ognjeno sled. Bilo je neverjetno in popolnoma sem se predala temu občutku, njemu, nama, zdelo se je sanjsko, nekaj, kar bereš v knjigah, kar vidiš v filmih. Videla sem, kako me gleda in že samo njegov pogled mi je pospešil bitje srca, kaj šele njegove besede.
Težko govorim o tem, zato sem tudi rekla, da bom napisala sama. Roke imam čisto potne. Nisem ga videla že več kot 2 leti, nekaj mesecev nazaj sem ga prvič slišala preko telefona, ko je klical nekoga, ki je bil takrat zraven mene. Rabila sem deset minut, da sem prišla k sebi. Ne zato, ker ga hočem – popolnoma ničesar ne želim z njim, ampak telo reagira. Jaz samo nisem vedela, da je ta reakcija strah, ne pa ljubezen. Mislila sem, da je to nekaj posebnega, nekaj kar nihče ne razume. Saj naju res ni nihče razumel, zelo malo ljudi je tudi vedelo. Hotel je, da je skrivnost. Nisva se videla več mesecev in ko sva se, je bilo kot da ne bi minila niti minuta. Sčasoma je veselje ob tem, ko sem ga videla, prešlo v obup, saj sem vedela, da ga nekaj časa spet ne bo ob meni. Takrat sem že vedela, da ima punco, da drug drugega varata, da gotovo nisem edina, s katero jo vara, ampak bilo je prepozno.
Njegove sladke besede so me vedno znova zapeljale, čeprav sem vedela, da me bo potem en mesec ignoriral. Kljub vsem solzam sem vedela tudi, da bom šla nazaj. Nisem znala reči ne, se postaviti zase, tudi ko sem se, me je prepričeval. Včasih me je prepričal v kaj, česar res nisem želela, in sem rekla ne, ampak po petem ne sem pač popustila. Me bo imel vsaj rad. Tudi ko je bilo jasno, da me izkorišča za seks, tudi ko so mi vsi prijatelji povedali, kaj je res, jaz nisem želela vedeti. Preveč je bolelo. To bi pomenilo, da mi je glede vsega lagal. To bi pomenilo, da nisva bila nikoli prijatelja. To bi pomenilo, da sem se zaljubila v manipulatorja, prevaranta, grozno osebo.
Nikoli me ni udaril. Vem, da nisem privolila v vse spolne aktivnosti, ampak nikoli me ni dobesedno prisilil, pač popustila sem. Dolgo časa sem potrebovala, da sem začela prebolevati njegove miselne igre, saj me je njegov način komunikacije pripravil do tega, da sem bila prepričana, da brez njega ne morem obstajati. Skregala sem se s prijatelji, pa je bilo vseeno, s starši, pa je bilo vseeno. Umrla bi zanj. Šele sedaj dobivam nazaj nekatere spomine, večino pa sem zelo potlačila, vključno s tem, koliko alkoholnih pijač mi je prinesel, pa se mi ni zdelo s tem nič narobe. Z njim sem zaključila, ko je po večmesečnem flirtanju z mojimi prijateljicami, mojo sestro in bog ve kom vse, na zabavi seksal s sestro skupnega prijatelja, po celovečernem naskakovanju pred mano. Pa ne takrat takoj, sem mu nasedla še enkrat, potem pa imela živčni zlom, kjer sem šla po pomirjevalo na urgenco.
Po tednih joka sem prišla do sklepa, da tako ne morem živeti. Da mi pomeni vse, ampak da me bo to ubilo. Misel na to, da se ne bi nikoli več videla, se je zdela nemogoča, zato sem gledala zgolj na vsak dan posebej. Tiste verzije same sebe ne poznam in težko verjamem, kaj se je dogajalo v mojih možganih. Hkrati pa še vedno čutim posledice. Pa me je “samo zmanipuliral”. Vse, v kar me je spolno nagovoril, me ne boli več toliko kot to, da sem mu zaupala, on pa se mi je smejal v obraz. Še vedno trdi, da sem zmešana in lažem vsem okrog, čeprav sem o tem, da sva karkoli imela, povedala samo najbližnjim. Vem za še nekaj njegovih od takrat in vem, v kakšnem stanju so bile, ko so šle. On rabi, da se tvoj svet vrti okoli njega in to zagotovi, potem pa se dela, da si ti zmešana in jemlješ stvari mnogo preveč resno.
Zdi se mi, da se o psihičnem nasilju v novodobnih zvezah, ki so pogosto on-off, nekakšen situationship bolj kot relationship, sploh ne govori. Mogoče pa pretiravam, ampak po tolikem času sem včasih še vedno težko intimna s kom drugim, fizično in psihično. Včasih me samo dotik spomni na nekaj in bruhnem v jok.
K., 27 let
