Želela sem biti lepa in to je pomenilo, da moram biti suha. Veliko punc okoli mene je preskakovalo obroke in so dobile kdaj komentarje, naj jejo, ampak to so bile suhe punce – jaz pa sem bila vedno zmerjana za debelo. Ko sem jedla, so me gledali, kakor da sedaj razumejo, zakaj sem debela.
Če sem preskočila obrok, so mi skorajda ploskali. Pa ne samo vrstniki. Od zdravnice sem dobila navodila, naj jem samo kosilo. Izgubila sem nekaj kilogramov in aplavz iz vseh strani.
Dolga zgodba na kratko, še bolj sem si uničila svoj odnos s hrano in ne morem pojesti ničesar, brez da ne bi čutila ogromne krivde. Izgubila sem precej kilogramov in jih pridobila nazaj, nihče pa se ni nikoli vprašal, kako sem jih izgubila. Bila sem nenehno utrujena in nesposobna početi karkoli, komaj sem vstala iz postelje, športanje ni bilo mogoče. Sčasoma sem preskakovala tudi kosila in jedla minimalno, kar je bilo potrebno. Še vedno nisem bila suha. Na sistematskem pregledu mi je drugi zdravnik rekel, da moram shujšati. Še vedno hujšam. Še vedno nisem suha. Sem pa slabotna in se sovražim še bolj kot prej.
A., 19 let
