Opredeljujemo ga kot stanje dobrega počutja, v katerem oseba uspešno razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, dela plodno in učinkovito ter tako prispeva v svojo skupnost.
Ljudje še vedno zmotno mislimo, da se oseba z dobrim duševnim zdravjem zmeraj počuti le dobro in prijetno. Temu ni tako. Vsak od nas se kdaj počuti boljše in kdaj slabše. Prav tako je zmotno prepričanje, da duševno zdravi posamezniki ne občutijo neprijetnih čustev (npr. žalost, jeza, strah …) ali da ne občutijo stresa in skrbi.
Pomembna razlika je ta, da se bo duševno zdrava oseba s težavami in izzivi v vsakdanjem življenju praviloma soočala uspešneje, bolj bo odporna na stres, svoje občutke (prijetne in neprijetne) pa bo učinkoviteje prepoznavala, uravnavala in izražala. Duševno zdrava oseba torej ni tista oseba, ki se težavami in neprijetnimi občutki ne bi soočala, pač pa se bo z njimi soočala uspešneje.
Pomembno si je zapomniti, da duševno zdravje ne pomeni le odsotnosti duševne bolezni. Pomeni več od tega – splošno dobro počutje, ki vključuje izpolnjenost posameznikovih potencialov.
Težko govorimo o tem, da je duševno zdravje nekoga le dobro ali slabo. Ustrezneje je govoriti o kontinuumu med dobrim duševnim zdravjem in duševnimi motnjami. Vsaka duševna stiska še ne pomeni duševne motnje. Duševne stiske so namreč večinoma prehodne in se pojavljajo ob večjih življenjskih spremembah (npr. izguba službe, ločitev, rojstvo otroka, smrt bližnjega …). Z njimi se srečujemo vsi.
Jasne ločnice med posameznimi deli kontinuuma ne obstajajo. Na kateri točki kontinuuma se nahajamo, je odvisno od številnih dejavnikov. Varovalni dejavniki, ki pomagajo krepiti in ohranjati naše duševno zdravje, in dejavniki tveganja, ki naše duševno zdravje slabšajo, imajo pomembno vlogo pri tem, kako se bomo soočali z različnimi življenjskimi situacijami. Vsak od nas pa se lahko znajde na katerikoli točki kontinuuma.
Motnje v stiku z resničnostjo, vedenje pod vplivom psihopatoloških doživljanj, nezmožnostskrbi zase
Anksioznost, depresija, stresne motnje, bipolarna motnja
Slaba samopodoba, škodljivo pitje alkohola, težave s spanjem, težave z apetitom
Dober odnos do sebe, dober odnos do drugih, uspešno reševanje težav
Velikokrat ljudje tudi napačno sklepamo, da posamezniki z diagnosticirano duševno motnjo (npr. depresijo, anksioznostjo, bulimijo …) ne morejo biti duševno zdravi. Pomembno je vedeti, da če posameznik duševno motnjo ustrezno zdravi (npr. s psihoterapijo in/ali zdravili) to najpogosteje prispeva k temu, da zmore učinkovito opravljati vsakodnevne naloge, hodi v šolo ali službo, ima urejeno in zadovoljno življenje, svoja čustva učinkovito prepoznava, uravnava in izraža ipd. Vse omenjeno so vidiki dobrega duševnega zdravja kljub diagnosticirani motnji. Osebe z diagnosticiranimi duševnimi motnjami se namreč s pomočjo zdravil, predvsem pa v procesu svetovanja in psihoterapije, lahko naučijo prepoznavati svoja občutja, jih uravnavati in izražati. Naučijo se soočanja z njimi.
Pomembno si je zapomniti, da se z bolečimi stiskami, težkimi preizkušnjami ter stresnimi situacijami srečujemo vsi. Od številnih dejavnikov (osebnih, družinskih, okoljskih) pa je odvisno, kako se s stisko soočimo. Med seboj smo si različni, zato je popolnoma razumljivo, da bomo za reševanje težav izbirali različne načine. Pri tem je pomembno, da izbiramo t. i. konstruktivne načine spoprijemanja s težavami, ki omogočajo ohranjanje oz. ponovno vzpostavljanje dobrega duševnega zdravja.
Projekt TRIALOG sofinancira Norveška s sredstvi Norveškega finančnega mehanizma v višini 469 000 eur. Namen projekta je opolnomočenje in aktivacija mladih ter mladinskih delavcev. Trajal bo od 15. 6. 2022 do 30. 4. 2024. Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino je odgovoren izključno partner projekta in zanjo v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca programa Izobraževanje – krepitev človeških virov.
Kako sta povezana duševno zdravje in spol?
Težave v duševnem zdravju lahko prizadenejo tako moške kot ženske, vendar pa se pogosto srečujejo z različnimi težavami in raznolikimi stopnjami slednjih. Polovica duševnih težav se začne do 14. leta starosti, vendar pogosto niso prepoznane in zato tudi ne zdravljene. Težave v duševnem zdravju so ene najpogostejših težav med otroci in mladimi, predvsem to velja za dekleta. Ker številne težave kot takšne niso prepoznane, je oteženo tudi pridobivanje podatkov, statistika iz OECD (2018) pa pravi, da 10 % fantov in 14 % deklet v EU, starih 11 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden. Te številke z leti zrastejo in prikažejo se razlike med spoloma; 29 % deklet in 13 % fantov, starih 15 let, poroča o slabem počutju večkrat na teden (EIGE, 2023).
Na kaj moramo biti pozorni pri statistikah?
Katere težave so pogostejše po spolu?
Kakšne so številke za Slovenijo?
V fokusnih skupinah, ki smo jih izvedli v okviru projekta Trialog, so se mladi večinsko strinjali s trditvijo, da je epidemija covid-19 poslabšala njihovo duševno zdravje. Omenjali so pomanjkanje stikov z vrstniki in pogrešanje zabave, opazili so povečanje frustracij ob vsakodnevnem preživljanju časa zgolj z družino, med in tudi po epidemiji pa omenjajo dolgočasnost vsakodnevne rutine, brezvoljnost, samoto, monotonost, izgubljena leta in stres. Med epidemijo so več časa preživeli na elektronskih napravah, še vedno na napravah preživijo več kot 10 ur na dan, čeprav prepoznavajo, da lahko slednje negativno vplivajo na duševno zdravje. Njihove občutke povzamejo naslednji citati.
Na fokusnih skupinah smo mlade vprašali tudi po strinjanju s trditvijo, da je v njihovi regiji dovolj podpornih shem za mlade s težavami v duševnem zdravju, s katero se večinsko niso strinjali. Povedali so, da zanje večinoma ne vedo, pa tudi če bi vedeli, se jih verjetno ne bi poslužili. Skrbelo jih je mnenje drugih, če bi izvedeli, da hodijo k psihologu. Omenjajo, da bi bilo smiselno v delavnice vključevati starše, saj v njih ne najdejo opore, ki si jo želijo. Poglejmo nekaj njihovih izjav.
Kako sta povezana nasilje in spol?
Nasilje se pogosto manifestira kot podaljšek družbenih neenakosti, kar vključuje neenakosti med spoloma. Naše obnašanje je osnovano na družbenih pričakovanjih, pomemben del slednjih pa predstavljajo spolne norme. Kakšno obnašanje je zahtevano od nas, vključno z npr. oblačili, ki jih nosimo, izbiro poklica, najljubše barve, frizure itd., je močno osnovano na spolu, ki mu pripadamo. Včasih so nasilna vedenja v samem izhodišču povezana z nespoštovanjem družbenih pravil, vključno s spolnimi normami (npr. norčevanje iz moškega, ki mu je všeč roza barva). Razmerje moči med spoloma je nesorazmerno, nasilje pa deluje kot nadaljevanje tega neravnovesja. Nasilje je uporabljeno tudi v drugih kontekstih, povezanih s spolom, npr. kot način izkazovanja moči, dominance moškega nad žensko (nasilje na podlagi spola) ali namensko kot kaznovanje in odvzem avtonomnosti (primeri spolnega nasilja). Žrtve in storilci nasilja so lahko tako moški kot ženske, statistično pa so v vlogi žrtve pogosteje ženske. Značilnosti v povezavi z nasiljem lahko opazimo tudi glede na to, nad kom se nasilje izvaja in kdo ga izvaja; kdo je žrtev in kdo storilec. Ko je storilka ženska se nasilje pogosteje pojavlja v psihičnih oblikah, moški storilci pa se pogosteje zatečejo k uporabi fizičnega in spolnega nasilja. (Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014).
Poglejmo torej nekaj statistik (European Union Agency for Fundamental Rights, 2012; Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2014):
Kakšen je vpliv spolnih stereotipov?
Kakšni so podatki za Slovenijo?
V okviru projekta Trialog smo izvedli fokusne skupine z mladimi, na katerih smo jih vprašali tudi, kaj menijo o trditvi, da je v njihovi regiji zelo dobro poskrbljeno za preprečevanje nasilja med mladimi. Večinsko se s trditvijo niso strinjali in so menili, da se v primeru nasilja ne da storiti prav veliko. Preberi več.